Avgust Pavel, rojen 28. avgusta 1886 na Cankovi, je bil prvi prekmurski znanstvenik, prevajalec, pesnik, pisatelj, etnolog, jezikoslovec, literarni zgodovinar, učitelj in muzeolog. Njegova družina je najprej živela v Voglerjevi hiši na Cankovi, v najetem stanovanju, nato v hiši v Skakovcih, nazadnje pa v Potrni (Laafeldu). Po nasvetu župnika Jožefa Borovnjaka sta starša Avgusta poslala na gimnazijo v Monoštru in nato na višjo gimnazijo v Sombotelu, kjer je leta 1905 maturiral. Znano je, da mu je mati Elizabeta Obal, o kateri je pogosto pisal v svojih pesmih, ob odhodu na študij v Sombotel podarila slovenski molitvenik, v katerem mu je napisala posvetilo: »Dragi Gusti, ne zapüščan ti zemelskoga kinča, ali tej knige so meni najdžakši kinč. Zato je tebi pošlen za spomin.«

Vsestranski intelektualec

Pavel je živel v obdobju hudih madžarskih pritiskov. Da je bil njegov materni jezik slovenski, dokazuje njegova naravoslovna knjiga, napisana v madžarščini. Mati mu je namreč pripisovala slovenske prevode, ker madžarščine sprva ni razumel. Šele med šolanjem v Sombotelu se je naučil dobro madžarsko. Kot je razvidno iz uradnih dokumentov šole v Sombotelu, je bil Pavel edini, ki je imel same odlične ocene (takrat je enica pomenila odlično oceno). Leta 1911 je dobil profesorsko diplomo, dve leti pozneje pa je doktoriral.
Potem je nekaj časa učil v Tordi in Dombovaru, od leta 1920 pa je delal v Sombotelu, kjer je bil v županijskem muzeju (Vasvarmegyei muzeum) namestnik ravnatelja ter vodja etnografskega oddelka in knjižnice. Od leta 1933 je bil sourednik revije Folia Sabariensia.
Pavel je bil vsestranski, zato mu vsak pripisuje zasluge na drugem področju – nekateri poudarjajo njegovo pesniško delo, drugi prevajalsko delo na področju slovensko-madžarskih jezikovnih stikov, tretji njegovo vlogo neutrudnega kulturnega posrednika med Slovenci in Madžari, zaradi česar se ga je tudi oprijel vzdevek »zvesti sin dveh narodov«. To vsestranskost lahko pripišemo njegovemu že zelo zgodnjemu branju slovenske in hrvaške literature, ko je začel spoznavati razlike med slovanskimi jeziki. Resneje se je z jezikoslovjem začel ukvarjati na filozofski fakulteti v Budimpešti. Prvo leto je študiral latinščino in madžarščino, že drugo leto pa je omenjenima jezikoma priključil še slavistiko. Za to ga je navdušil profesor Oskar Ažbot, ki je hitro ugotovil, da ima Pavel neverjeten posluh za jezik in da je zelo dober poznavalec svojega narečja, zato ga je uporabil za zbiralca narečnega gradiva v Prekmurju. Vsi njegovi jezikoslovni prispevki so pisani v madžarščini, saj knjižne slovenščine ni obvladal toliko, da bi lahko v njej pisal. Njegov prvi jezikoslovni zapis je izšel, ko je bil še študent, star 22 let. Zbrano narečno gradivo in zapisi so mu bili temelj za prvo prekmursko slovnico, ki jo je pisal v letih 1941 in 1942. Namenjena je bila prekmurskim šolam, kjer so namesto knjižne slovenščine uvedli prekmurščino. Ta je služila kot jezik, ki bi omogočal čim prejšnji prehod k madžarščini. Pisanja se je lotil tudi zato, da bi vse zbrano gradivo ohranil na enem mestu. Napisal je tudi knjigo Glasoslovje slovenskega narečja Cankove, kar je bila njegova doktorska disertacija. Delo je bogato tudi z vidika ljudskih rekel, frazemov, pesmi, s katerimi je Pavel obogatil razlage besed. O svoji materinščini piše kot o domačem, slovenskem prekmurskem jeziku, medtem ko slovenski knjižni jezik označi za avstrijsko slovenščino in govori o vplivu sorodnega slovenskega jezika slovenskih štajerskih vasi. To pojmovanje je bilo v skladu s takratno politiko. Kljub temu si je upal izreči, »da sta naš in avstrijski slovenski jezik eden in isti in da so med njima le narečne razlike«.
Kot pesnik je izdal dve pesniški zbirki. Prvo, ki nosi naslov Tako pojem psalme v naročju slepe doline, je izdal leta 1933, čez tri leta pa še zbirko Zažgani gozd. Umrl je 2. januarja 1946 v Sombotelu. Kot zanimivost: ob smrti je imel na nočni omarici slovenski molitvenik. Teden dni pred smrtjo pa je hčerki naročal: »Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez, v Prekmurju,« kar je hčerka Judita, ki danes živi v Sombotelu, tudi storila in navezala stike z njegovimi brati.

Podrobneje o prekmurski slovnici

Med drugo svetovno vojno so madžarske okupacijske oblasti Avgustu Pavlu naročile, naj napiše slovnico vendskega jezika. Z njo so želeli Madžari dobiti znanstveno delo kot dokaz neslovenskosti prekmurskega jezika, ki da je od slovenščine različen in neodvisen vendski jezik. S tem bi dobili ideološko napisano jezikoslovno delo, ki bi podpiralo priključitev Prekmurja Madžarski. Čeprav jo je Pavel skril za naslovom Vend nyelvtan (Vendska slovnica), so recenzenti odkrili njegov namen in preprečili tisk slovnice, tako da je dolgo ostala pozabljena.
Gre za prvo znanstveno slovnico prekmurščine, s čimer je ta postala normirana in predpisana, obenem pa je šlo tudi za prikrit upor madžarizaciji. Pavel je s slovnico postavil jezikovni spomenik in temelj za ohranitev prekmurskega jezika.
Leta 2000, ob obletnici rojstva Avgusta Pavla, se je na pobudo dr. Antona Vratuše rodila ideja o prevodu slovnice v slovenski knjižni jezik. Delo, ki je luč sveta ugledalo leta 2014 in pravzaprav prvič dobilo tiskano podobo, je prevedla Marija Bajzek Lukač, porabska Slovenka in profesorica slovenskega jezika na Univerzi Elte na Madžarskem, uredil pa ga je Marko Jesenšek s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pavla oziroma njegovega namena pisanja slovnice v tistem času ni razumel nihče, niti njegov tesni prijatelj in sodelavec Vilko Novak, saj mu je v pismih očital izneverjenje slovenstvu. Pavel mu je odgovoril na kratko: »Če tega dela ne bi storil jaz, bi ga nekdo drug in bi ga naredil tako, kot so to želeli Madžari.« S tem je povedal, da je moral prevzeti to breme nase, da so Slovenci med Rabo in Muro lahko ostali to, kar so še danes – Slovenci in ne Vendi.