Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nimam časa. Vsaj tako pogosto pravim sebi in bližnjim. Nimam časa za zajtrk, ker že tiktaka ura za delo. Nimam časa za daljši sprehod po goričkih obronkih, ker me čaka gora e-mailov. Nimam časa za kavo s prijateljico. Nimam časa za branje knjige, za pogovor, za počasno opazovanje sveta okoli sebe ...

A res nimam časa? Ali si to samo govorim, da bi opravičila natrpan urnik, da bi skrila svoj strah pred tem, da bi se ustavila, vprašala in razmislila o resnično pomembnih odločitvah: kaj resnično želim početi. Je sploh vredno to, kar počnem? Kaj in kje sploh želim biti? 

Jure Kljajić

In morda si teh vprašanj ne postavljam le jaz, ampak tudi drugi. Morda si jih postavljamo, ker smo se navadili, da je lažje reči »nimam časa« kot priznati, da nas je strah sprememb. Lažje je hiteti kot se ustaviti.

Zato se zdi, da je »nimam časa« postal moderna mantra – skoraj statusni simbol. Če si zaposlen, si pomemben. Če hitiš, si uspešen. Če nimaš časa, pomeni, da si nujen. Živimo v času, ko je poln urnik dokaz vrednosti. Ko je koledar zapolnjen do zadnje vrstice, imamo občutek, da smo naredili dovolj. A ob tem redko pomislimo, da poln urnik še ne pomeni polnega življenja. Pogosto pomeni le to, da smo postali slabi varuhi lastnega časa.

Čas je tih, neodvisen in le teče. Ne moremo ga ustaviti, upočasniti ali pospešiti. Ne čaka, da dokončamo projekt ali odgovorimo na vsa sporočila. Mine tudi takrat, ko ga preživimo raztreseni med obvestili, zasloni in stalno dosegljivostjo. Morda danes nimamo manj časa kot nekoč – morda ga le razdajamo na vse strani, po koščkih, dokler nam ga za zares pomembne stvari ne zmanjka.

Pixabay

»Nimam časa« je pogosto tudi varovalo pred nelagodjem. Če sem zaposlena, mi ni treba čutiti praznine. Če hitim, mi ni treba razmišljati o vprašanjih, ki nimajo enostavnih odgovorov. Zasedenost postane varno zavetje pred tišino. Toda ravno v tišini se zgodi največ – tam se pokažejo želje, dvomi, smeri.

Vsak dan si ustvarjamo življenje, polno opravkov, sestankov in seznamov. Vse te stvari so pomembne – a nikakor niso tiste, ki bi me napolnile. Pogosto so le tisto, kar je treba opraviti. Ko pravimo, da nimamo časa, pogosto mislimo, da nimamo časa za stvari, ki nas resnično veselijo: pogovor s prijateljico s kozarcem vina v roki, branje, sprehod, ustvarjanje, miganje ... aktivnosti, ki nam dajo občutek, da resnično živimo.

A življenje ni samo seznam opravil. Življenje je v trenutkih, ki se zdijo majhni, a ostanejo v spominu: vonj po svežem kruhu zjutraj, smeh ob kavi, pogled na sončni zahod skozi okno, tišina, ko se usedeš in poslušaš svoje misli. Ti trenutki niso nagrada po opravljenem delu. So bistvo.

Zato sem se odločila za eksperiment. V prihodnje bom poskusila reči: imam čas. Imam čas za prijatelje, ki mi pišejo. Imam čas za knjigo, ki čaka na nočni omarici. Imam čas za sprehod po gozdu brez cilja. Imam čas za počasno pitje kave in za »prazno« buljenje skozi okno.

Jure Kljajić

To ne pomeni, da bom opustila odgovornosti ali pozabila na delo. Pomeni le, da bom zavestno izbrala, kam bom vlagala svoj čas. Saj čas ni nekaj, kar nam manjka. Je nekaj, kar razporejamo. In vsaka izbira je tudi tiha izjava o tem, kaj nam je pomembno.

»Nimam časa« tako naj ne bo več izgovor, ampak opomin. Opomin, da je čas darilo, ki ga ne moremo shraniti, a ga lahko napolnimo. Opomin, da je življenje prekratko, da bi ga zapravili z neprestanim premikanjem od ene obveznosti k drugi, brez zavedanja, kaj nas resnično osrečuje.

Naslednjič, ko bom hotela reči »nimam časa«, bom ustavila besedo na ustnicah. In vprašala sama sebe: Ali res nimam časa? Ali si ga preprosto še nisem vzela? Morda odgovor ni v tem, da potrebujem več ur v dnevu. Morda potrebujem več poguma – da kakšno uro pustim prazno.