Kolumna: Daj nam danes naš vsakdanji kruh
"Vse bolj se mi zdi, da niti denar v prihodnje ne bo poskrbel za polne želodce. Kajti ta svet smo tako skurili in izčrpali, da bo iz leta v leto težje nahraniti skoraj 8,5 milijarde ljudi," piše Jožef Črnko.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vam je znano, da je avtor molitve očenaš sam Jezus Kristus, molitev pa je zapisana v Svetem pismu v kar dveh evangelijih? Gre za Jezusovo navodilo učencem, kako naj molijo, in to je edina molitev, ki jo je priporočil Jezus, zato se tudi imenuje Gospodova molitev. V tej molitvi verniki s sedmimi prošnjami Stvarnika prosijo stvari, ki jih potrebujejo v vsakdanjem življenju.
Ena od prošenj se nanaša na vsakdanji kruh. Morda bi bilo v mojem primeru bolje uporabiti besedo hrana, ker bi se rad dotaknil prepričanja večine, da je hrana nekaj normalnega, obveznega, nekaj, kar nikoli ne bo zmanjkalo in do česar imamo pravico. Večina v hrani ne vidi življenjskega nadstandarda. Pa je res tako? V ustavi sicer imamo zapisano, da ima vsak državljan pravico do čiste vode, nikjer pa ni in tudi nikoli ne bo zapisano, da ima vsak pravico biti sit.
Pred kratkim sem zasledil podatek, da bo leta 2040 družina porabila kar 40 odstotkov dohodkov za hrano. Ampak vse bolj se mi zdi, da niti denar v prihodnje ne bo poskrbel za polne želodce. Kajti ta svet smo tako skurili in izčrpali, da bo iz leta v leto težje nahraniti skoraj 8,5 milijarde ljudi. Pa ne zato, ker bi bilo premalo obdelovalne zemlje, ampak nam bo obilica drugih težav krojila prehransko usodo.
Prvi problem bo (oziroma je že) voda. Suše so postale stalnica in močno klestijo pridelke iz leta v leto. Kmetje tarnajo in jih je javnost že malo sita, svetovna politika pa ponuja rešitve v obliki namakanja. Tudi naša. Ampak kje vzeti vodo? V Pomurju iz Mure? Ni možnosti. Poleti, ko jo potrebujemo, Muro lahko prečkaš, pa si moker zgolj do kolen. Iz globin? Morda za nekaj časa. Toda praksa iz ZDA kaže, da je tudi ta voda omejena, in že zdaj vedo, da bo čez kakšnih 20 let prišlo do popolnega izpada te vode, saj se obnavlja bistveno počasneje, kot jo porabljajo.
Ker sem rojen le kakih 400 metrov od izvira Velike Krke, se dobro spomnim, da smo v otroštvu že po dobrem kilometru od izvira lahko lovili ribe in potočne rake jelševce. Danes pa po nekaj kilometrih poleti v strugi ni kaplje vode. Kateri potoček pri nas danes sploh še premore ribji živelj?
Po svetu se izsušujejo cela jezera, pretoki rek padajo do rekordnih nižin, cela Indijska podcelina se srečuje s pomanjkanjem vode zaradi tajanja ledenikov. Vse to pa pelje v drugo skrajnost. Visoke temperature povzročajo veliko izsuševanje zemlje, zaradi tega je v ozračju obilo vlage, ki se pogosto spušča na zemljo v obliki močnih nalivov.
Nevihte s točo so skoraj naš vsakdan in t. i. celice puščajo za sabo popolno uničenje na njivah, sadovnjakih, rastlinjakih in objektih. Se sploh kdo sprašuje, koliko rodovitne prsti nam odnese že eno močno deževje? In koliko je odnesejo poplave?
Na zemeljski obli ni točke, kjer v zadnjih petih letih ne bi izmerili rekordno visokih temperatur, ki povzročajo številne požare. Pred nekaj leti je v Avstraliji pogorelo območje, veliko za tri Slovenije, lani so požari pustošili po Kanadi in ZDA, v Evropi so stalnica vsako leto. Vsak tak požar, pa naj je še tako daleč, vpliva na življenje vseh nas.
Zanimivo, da celo močni vetrovi odpihnejo obilo rodovitne zemlje. Morda bi se dotaknil še silovitega segrevanja oceanov, kar povečuje vsrkavanje ogljikovega dioksida, to pa povzroča kisanje vode. Že sedaj to pri nekaterih ribjih vrstah zmanjšuje reprodukcijski potencial. Izlov rib presega njihov reprodukcijski potencial.
Obstaja pa še vrsta dejavnikov, ki ogrožajo našo oskrbo s hrano. Eden glavnih so bolezni vzrejnih živali. Globalno gledano se je pojav kužnih bolezni pri živalih v zadnjih letih drastično poslabšal. Po svetu se iz leta v leto pojavljajo bolezni, za katere smo mislili, da se nikoli več ne bomo srečevali z njimi.
Kuge vseh vrst, bolezen modrikastega jezika, slinavka in parkljevka, bolezen Aujeszkega in druge so v obup spravljale veterinarje. In kot da to ne bi bilo zadosti, se je v ZDA pred nekaj tedni po več kot 60 letih pojavila parazitska mesojeda muha, ki lahko ob nezdravljenju povzroči množične pogine goveda.
Neverjetno, da v času, ko se človek gre vesoljski turizem, ko izdeluje humanoidne robote, ki lahko delajo človeška opravila, in ko se na bojiščih uporablja orožje, vodeno od doma, ne moremo brzdati virusov in bakterij. Vse premalo govorimo o vsebnosti mikroplastike v hrani, pa pesticidov in hormonskih motilcev. Zaradi neustreznosti Urad za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin vsak teden iz prodaje umakne številne proizvode.
Pogosto smo ob odpoklicu precejšnjo količino neuporabne hrane že pojedli. V razmislek navajam dejstvo, da je v zadnjih letih na vojnih območjih pogorelo veliko rafinerij, ki so v ozračje in s tem v hrano spustile na tone strupov.
Pa problemi niso le pri živalih. Tudi pri poljščinah iz leta v leto srečujemo nove bolezni. Bakterijski ožig oljk, kostanjev rak, črna listna pegavost jablan, zlata trsna rumenica so že stalnica. Hudo je celo v gozdu: zaradi hrastove čipkarke se hrasti sušijo že julija, bukev napada bukova pegavost, zaradi upada podtalnice se sušijo predeli gozdov, o novih nepoznanih glivičnih boleznih poročajo iz Skandinavije.
Boleče je to, da je izvirni greh za vse te tegobe človeško ravnanje. In kaj je tu še najbolj strašljivo? Da nikoli doslej še nisem slišal, da bi kdo prevzel odgovornost in se zavzel, da svet spravimo v prvinsko stanje. Ko se pojavi nova težava, so korporacije že v nizkem startu in v problemu že vidijo zaslužek. In tako se stanje iz leta v leto slabša, po televizijah pa se kuha in kuha … z ekološko hrano, ki je že dolgo ni več.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
