Kolumna: Ne znajo govoriti, a povedo vse
Ravno tako, kot se znajo odzivati na ukaze, nam znajo sporočiti tudi druge stvari, če jim le znamo prisluhniti.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Velikokrat slišim očitek, da se z živalmi pogovarjam lepše kot z ljudmi. Morda imajo ti, ki to govorijo, celo prav.
Morda bi kdo izbral tudi kakšen prismuknjen pridevnik zame, ko bi me slišal, kaj vse jim govorim. A če verjamete ali ne, prepričana sem, da me razumejo, včasih celo, da mi odgovarjajo. Ne z besedami, seveda, da me ne boste pošiljali na zaprte oddelke kakšnih institucij, gotovo pa odgovarjajo z dejanji. To, da je pse in mačke, ki so po statistiki še vedno najbolj priljubljeni hišni ljubljenčki, mogoče naučiti ubogati ukaze, zdaj že vsi verjamemo, mnogi tudi živimo. In ravno tako, kot se znajo odzivati na ukaze, nam znajo sporočiti tudi druge stvari, če jim le znamo prisluhniti.
Verjetno ni naključje, da je bil Komisar Rex v otroštvu oziroma mladosti moja daleč najljubša serija. Ko sta se zamenjala detektiva, sem imela nekaj težav z novim, ampak mi je sčasoma tudi ta zlezel pod kožo. Najljubši igralec v seriji pa je bil vsekakor nemški ovčar Rex, član detektivske ekipe, ki je rešila prav vsak primer, ki se ga je lotila, za nagrado pa so vsi dobili dišeče, sveže kajzerice s posebno salamo, ki bi jo skoraj lahko zavohal skozi ekran.
Kar želim reči, je, da je tudi v tej seriji pes prikazan kot član ekipe, ki razume pogovore in se obnaša zelo človeško. Pravzaprav nadčloveško, saj ne ugovarja – razen če mu ukaze daje napačna oseba –, vedno je pripravljen pomagati, ničesar ne zameri in vedno je dobre volje. Takih ljudi najdemo zelo malo, verjetno prav nihče od nas ni tak čisto vsak dan. Vsi imamo slabe dneve, smo kdaj slabe volje, žalostni, se nam ne ljubi niti do straniščne školjke, kaj šele da bi nekomu pomagali.
Pes, ki ga imamo doma kot hišnega ljubljenčka, nas je ob prihodu domov vsakič znova vesel. Ne zanima ga, ali smo imeli dober ali slab dan, ali smo v čem uspeli ali kaj izgubili. On je samo tam, srečen, da nas vidi, da mu bomo posvetili svoj čas, kar nam bo povrnil z brezpogojno ljubeznijo.
Precej drugačne so mačke, ki imajo vsekakor svojevrsten značaj in so veliko bolj samosvoje, neodvisne in manj navezane na ljudi kot psi. Pa vendarle tistim, ki jih imamo radi, zlezejo globoko pod kožo. Približajo se nam po svojem občutku, ko jim ustreza, za toliko časa, kot jim ustreza. So svojeglave, včasih hinavske, a vendarle tako zelo tolažilne, da pomirijo še tako razdraženo dušo. Morda je tudi zaradi tega slovo od hišnih ljubljenčkov tako zelo težko.
Večina jih živi manj časa kot ljudje, bistveno manj, kar pomeni, da se ta bolečina v našem življenju lahko večkrat ponovi. Čeprav je po slovesu od hišnega ljubljenčka težko in misel na to, da bi ga nadomestili z novim, zaskeli, je ljubezen, ki jo dajo hišni ljubljenčki svojim lastnikom, vendarle nekaj, kar ljubitelje živali prej ali slej prepriča, da si omislijo drugega. In tako vsaj malo zacelijo rane po izgubi hišnega ljubljenčka, ki je bil kot družinski član.
Zato je še toliko težje razumeti, ko nekdo z živaljo, ki si jo je sam izbral, da ji bo dal dom, ravna surovo. Ker ne znajo govoriti z besedami, veliko povedo z očmi. In te žalostne oči krav, ki so trpele v hlevu človeka, ki naj bi bil strokovnjak za ravnanje z njimi, se mi kar prikazujejo pred očmi, čeprav jih v živo nisem videla. Nekako težko verjamem, da bi bil kaj takega sposoben storiti zdrav človek.
Velikokrat se izkaže in verjetno se bo tudi tokrat, da je gospodar tisti, ki v prvi vrsti potrebuje strokovno pomoč, sicer se ne bi zatekal k takšnemu surovemu ravnanju. Pri tem močno bode v oči dejstvo, da tega, da človek potrebuje pomoč, ni nihče prej opazil. Da ob tem, da ni nikogar spustil na svoj dvor, ni nihče pomislil, da pa je s tem morda nekaj narobe. Ni pomislil, da človek morda nekaj skriva. Tu pa se kažeta človeška brezbrižnost in prepričanje, da je bolje, da se ne vmešavamo, naj ljudje svoje zagate rešujejo sami, za štirimi stenami, kakor vedo in znajo.
In tu je srž številnih primerov, ki nas obkrožajo. Ko je ljudem mar le še za sebe in nikogar drugega naokrog, ne za ljudi, kaj šele živali. A če imaš doma žival, pa naj bo hišni ljubljenček ali žival za vzrejo, je osnovna človeška naloga, da zanjo skrbiš, jo čistiš, hraniš in ji posvetiš svoj čas, se z njo igraš. Če jim dobro prisluhneš, pa morda še celo kaj izveš, saj živali ne govorijo, a povedo vse.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
