Kolumna: Trgovine niso le opravek, ampak za nekoga edini stik z ljudmi
Zaprtje zadnje trgovine ni samo konec nekega posla – je znak, da kraj izgublja svoj življenjski utrip.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V številnih manjših vaseh se postopoma zapirajo trgovine in lokali z zelo dolgo tradicijo. Pogosto se vprašam, ali imajo te izgube zgolj sentimentalno vrednost zaradi nostalgije po časih, ko je vas živela drugače, ali pa za to čustveno izgubo stoji družbena težava, ki dolgoročno spreminja življenje na podeželju.
Ekonomija pri tem igra veliko vlogo, saj majhne vaške trgovine težko tekmujejo z velikimi trgovskimi centri v mestih. Večje verige kupujejo v ogromnih količinah, zato lahko ponudijo nižje cene in širšo izbiro, česar vaška trgovina preprosto ne zmore. Ljudje se zaradi nekaj evrov razlike ali pa enostavnejšega spletnega nakupovanja pogosto odločimo za zadnje, kar je v današnjih časih in pri prihodkih popolnoma razumljivo. Toda posledice takšnih odločitev se pokažejo čez leta.
Ko se zapre zadnja trgovina, vas ne izgubi samo prostora za nakup kruha ali mleka, pač pa del vsakodnevnega utripa, srečevanj in naključnih pogovorov. Enako je z lokali, ki so bili desetletja središče družabnega življenja, kraj, kjer so se ljudje srečevali, izmenjali novice ali pa samo poklepetali po službi. Vse to v tako povezanih krajih hitro ni več pomenilo le posla, pač pa tudi občutek, da gradimo pripadnost kraju.
##ARTICLE-1902578##
Danes marsikatera vas po osemnajsti uri popolnoma utihne, izložbe samevajo, luči v lokalih pa ugasnejo. Mladi z željo po druženju tako odhajajo v mesta, naselja so le še območja, kjer prespijo, pravo življenje pa se odvija drugod. Občutka, da se v kraju med sabo vsi poznajo, je vedno manj.
Najbolj spremembe občutijo starejši, saj mnogi nimajo avtomobila ali prevoza do večjih centrov, večkrat pa se znajdejo v situaciji, da so zaradi tega popolnoma odvisni od sosedov ali sorodnikov, ki v veliko primerih živijo daleč stran od njih – v mestih. Nakup osnovnih stvari tako postane logistični problem, poleg praktične težave pa se pojavi še socialna izolacija, saj je odhod v trgovino ali na kavo za marsikoga edini stik z ljudmi v dnevu.
Poseben problem je tudi dejstvo, da mladi dejavnosti vse redkeje prevzemajo. Obrtniki, gostinci in trgovci se upokojujejo, naslednikov pa ni. Mladi pogosto ne vidijo prihodnosti v majhnih krajih, kjer je dela veliko, zaslužek pa zelo negotov. V številnih slovenskih vaseh se ponavlja ista zgodba: gostilne se zapirajo, delavnice ostajajo prazne, kmetije nimajo naslednikov. Starejša generacija pogosto pravi, da mladi »nočejo več delati«, vendar je resnica bolj zapletena.
Mladi opazujejo življenje svojih staršev, sestavljeno iz dolgih delovnikov, dela ob koncih tedna, stalne skrbi in malo prostega časa. Obrtništvo in kmetijstvo zahtevata ogromno truda, zaslužek pa je pogosto negotov. Mnogi si zato želijo drugačnega življenja – rednega delovnega časa, več varnosti in več časa zase. Težko je nekoga prepričati k prevzemu gostilne ali kmetije, če je odraščal ob starših, ki niso nikoli zares počivali. A s tem ne izgubljamo samo posameznih dejavnosti, pač pa tudi znanje in tradicijo.
Vprašanje zato ni le, zakaj mladi nočejo prevzeti družinskih dejavnosti. Morali bi se vprašati, zakaj so razmere postale takšne, da si takšne prihodnosti ne želijo več. Tako se zapirajo družinske dejavnosti, ki so v nekaterih vaseh obstajale desetletja. Ko enkrat izginejo, jih je skoraj nemogoče oživiti.
Seveda ni mogoče pričakovati, da bo vsaka trgovina ali gostilna preživela samo zaradi tradicije. Tudi podeželje se mora prilagoditi novim navadam in drugačnemu načinu življenja. Vendar bi bilo nevarno vse skupaj opisati kot golo sentimentalnost. Vprašanje ni samo, kje bomo kupovali, ampak kakšne skupnosti si želimo v prihodnosti.
Če v kraju ni več osnovnih storitev, prostora za druženje in občutka povezane skupnosti, ljudje tam težje ostanejo. Mladi se odseljujejo, starejši ostajajo sami, kraji pa počasi izgubljajo identiteto. Zaprtje zadnje trgovine zato ni samo konec nekega posla – je znak, da kraj izgublja svoj življenjski utrip.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
