Vanesa Jaušovec

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sem z Goričkega. Tukaj sem rojena, tukaj sem odraščala in tukaj živim. Zato obstajajo prizori, ki jih nikoli ne bom znala gledati zgolj z očmi. Vedno jih bom gledala tudi s srcem. Eden takšnih je prav ta čas, ko sonce neusmiljeno pripeka, kombajni zagrmijo po poljih, za njimi pa se proti nebu dviga tisti značilen oblak prahu. Mnogi v njem vidijo le umazanijo. Jaz pa v njem vidim kruh.

Ko se nad žitnimi polji dvigne ta zlata tančica, vem, da je žito dozorelo. Da se nekaj končuje in hkrati začenja. Da bo moka. Da bo kruh. Da je zemlja tudi letos izpolnila svoj del dogovora s človekom. V času, ko se vse pogosteje pogovarjamo o vojnah, podnebnih spremembah, motenih dobavnih verigah in draginji, se mi zdi ta prizor lepši kot kadar koli prej. Ker me opominja, kako krhka je naša prehranska varnost.

Maja Hajdinjak

Nikoli verjetno ne bom popolnoma samooskrbna. Ne živim v iluziji, da lahko človek danes vse pridela sam. Se pa trudim, da trgovina zame ni prva izbira, ampak zadnja možnost. Da čim več hrane pride z domačega vrta, z domače njive ali od ljudi, ki jih poznam. Od tistih, ki vedo, kaj pomeni vstati ob petih zjutraj in delati, čeprav je zunaj petintrideset stopinj. Od ljudi, ki ne poznajo bolniškega dopusta zaradi vročine, ker žito pač ne čaka.

Zato me vedno bolj boli nekaj drugega. Boli me pogled na Goričko, ki je vse manj Goričko. Hiše postajajo kot mestne vile, okrasni grmički pomembnejši od sadnega drevja, vrtovi pa pogosto ostajajo le še dekoracija. Skupaj s tem izginja nekaj veliko pomembnejšega. Izginja spoštovanje do zemlje.

Vanesa Jaušovec

Morda pa me najbolj zaboli prav to, da tisti, ki jih danes najbolj moti prah med žetvijo, ropot traktorjev ali vonj po gnoju, pogosto sploh niso prišleki. To so naši ljudje. Domačini. Ljudje, ki zjutraj sedejo v avto, se odpeljejo v službo, popoldne pa se vrnejo domov iskat mir. In prav ta mir si predstavljajo brez vsega, kar je Goričko sploh ustvarilo. Moti jih kombajn, ker praši. Moti jih traktor, ker je počasen. Moti jih petelin. Moti jih gnoj. Moti jih življenje.

Paradoks je skoraj boleč. Živijo sredi pokrajine, katere temeljni utrip je kmetijstvo, a si želijo, da bi ta utrip utihnil. Kot bi se nekdo preselil ob morje in zahteval, da valovi nehajo butati ob obalo. Kot bi si hišo postavil ob vinograd, potem pa se pritoževal nad trgatvijo. Goričko ni kulisa za počitniške razglednice. Ni park. Ni dekoracija. Je živ prostor. Prostor, kjer se dela, kjer se prideluje hrana in kjer je prah med žetvijo veliko lepši znak življenja kot popolna tišina zapuščenih njiv.

Ko se pogovarjam s kmeti, ki vztrajajo, slišim vedno isto zgodbo. Ne boli jih le nizka odkupna cena. Ne boli jih le vreme. Boli jih predvsem občutek, da jih družba ne spoštuje več. Da so postali nezaželeni s svojimi stroji, prahom, vonjem po gnoju in delom, brez katerega vendar nihče ne more živeti. Paradoks časa je, da si ljudje želijo lokalne hrane, ne želijo pa lokalnega kmeta.

In najbolj boleče je, da to nerazumevanje pogosto prihaja prav od ljudi, ki so na tej zemlji odrasli. Ki vedo, kako diši sveže požeto žito. Ki vedo, da kruh ne raste na trgovski polici. Pa vendar so svojo prehransko varnost skoraj povsem zamenjali za bleščeče police supermarketov. Kot da je hrana nekaj samoumevnega, nekaj, kar bo vedno čakalo na lepo zloženi polici pod fluorescentnimi lučmi.

Vanesa Jaušovec

Če bomo še naprej hrano vrednotili zgolj skozi akcijske cene in iskali kilogram mesa za tri ali štiri evre, bomo prej ali slej dobili natanko to, kar plačujemo. Industrijsko pridelano hrano brez obraza, brez zgodbe in brez odnosa. Za nekaj evrov bomo kupili občutek ugodnega nakupa, dolgoročno pa bomo izgubili veliko več. Izgubili bomo ljudi, ki še znajo pridelati hrano. Ko bodo odnehali, jih ne bomo več priklicali nazaj.

Potem bo za našo prehrano res poskrbela le še industrija. Ko bodo posledice takšne hrane prišle na dan, pa še farmacija. In takrat bomo ugotovili, da smo za navidezno udobje plačali veliko previsoko ceno.

Če bomo kot domačini izgubili razumevanje za temeljni ritem tega prostora, ne izgubljamo samo kmetov. Izgubljamo identiteto Goričkega. Kajti Goričko brez obdelanih njiv, brez žetve, brez sena, brez traktorjev in brez ljudi, ki živijo od zemlje, ni več Goričko. Je le še lepo urejena spalna soseska z razgledom.

Zato si vsako leto želim isto. Da bi bilo nad goričkimi polji čim več tiste megle, ki jo za seboj puščajo kombajni. Ker jaz v njej ne vidim prahu. Vidim prihodnost. Vidim kruh. Vidim varnost. Vidim opomin, da zemlja še vedno hrani človeka, če ji le dovolimo.