Pozvačini, obhodi lucij in borovo gostüvanje zaživeli tudi v prestolnici
V Slovenskem etnološkem muzeju hranijo pozvačinovo palico in klobuk iz leta 1929. Dotaknili so se tudi obhodov lucij.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V Slovenskem etnografskem muzeju bo vse do konca avgusta prihodnje leto na ogled razstava Maske: Od rituala do karnevala. Pripravili so jo Adela Pukl, Anja Jerin, obe kustosinji, in Miha Špiček, vodja oddelka za dokumentacijo, predstavlja pa različne oblike maskiranja ter daje poudarek pustni dediščini Slovenije. Na ogled je več kot 120 mask, oprav in rekvizitov iz slovenskih ter zunanjeevropskih zbirk muzeja.
Avtorji poudarjajo, da je maskiranje del vsakdanjega življenja in praznikov ter da mu sledimo tako s šegami letnega kot tudi življenjskega kroga. »S svojo dolgo zgodovino, katere ostanki so se s številnimi prilagoditvami ohranili vse do zdaj, našo preteklost povezuje s prihodnostjo,« pravijo. Dodajajo, da se maske v različnih okoljih pojavljajo v celotni človeški zgodovini, tako da lahko uporabimo izraz univerzalna razširjenost.
»Njihova vloga in pomen sta se v času spreminjala – lovcu v kameni dobi je maska omogočila krinko, s katero je lažje ujel plen, pozneje je maska kot pomemben magični pripomoček postala del ritualnih praks. Pomembno vlogo je imela zlasti ob ritualnih prehodih, ki so spremenili status osebe ali naravnega stanja. Ob zatonu antike je z vzponom krščanstva prvotni pomen ritualnih praks v srednjem veku izgubljal svojo veljavo, maske pa so sčasoma postale sredstvo za zagotavljanje zabave,« so opisali.
Skoraj stoletna predmeta
Pri pripravi razstave so avtorji težili k temu, da predstavijo čim večjo pestrost geografske razširjenosti mask in maskiranja v Sloveniji, predstavili pa so tudi nekaj predmetov iz zamejstva in od izseljencev. Pozorni so bili na živost posameznih letnih in življenjskih šeg, ko se ljudje maskirajo.
Na naše poizvedovanje so odgovorili, da je nekaj mask povezanih tudi z našo regijo. Adela Pukl je omenila ženitovanjski lik pozvačina, ki v imenu mladoporočencev vabi na poroko. Na razstavi je na ogled celotna oprava pozvačina iz Beltinec iz leta 2010. »Da pa je pozvačin pomemben lik, pričata tudi dva skoraj sto let stara predmeta: pozvačinova palica in klobuk, ki datirata v leto 1929 (Bogojina) in sta med najstarejšimi predmeti našega muzeja, vezanimi na maskiranje v Sloveniji,« je dejala.
Razstava daje poudarek tudi cerkvenim in posvetnim praznikom. Kot navaja Puklova, so nekatere letne šege, za katere je bilo značilno maskiranje, izumrle ali se le delno ohranile, denimo preganjanje pehtre babe, druge pa so se v prilagojeni oziroma spremenjeni obliki ohranile do danes.
Mednje lahko prištevamo martinovo, lucijino, miklavževo, šege ob božiču in novem letu, ob svetih treh kraljih, pustu. Nekateri običaji pa so se iz drugih okolij prenesli v slovenski prostor, na primer praznovanje noči čarovnic.
»Na razstavi imamo razstavljeno tudi opravo lucije. Obhodi lucij na predvečer godu svete Lucije, 13. decembra, so že skoraj zamrli. Pred drugo svetovno vojno in do 60. let 20. stoletja so lucije obiskovale domove v Slovenskih goricah, Prlekiji, Prekmurju in Porabju. Največkrat so bile ogrnjene z belo rjuho, v eni roki so držale krožnik s svinjskimi očmi in vilice, v drugi pa burkle. Niso govorile, molče so vstopile v hišo in z vilicami trkale po kovinskem krožniku, prestrašeni otroci pa so molili,« je opisala sogovornica.
Z razstavo tudi ugotavljajo, da je maskiranje značilno predvsem za predporočne in poročne dogodke in šege, kot so dekliščina in fantovščina, vabljenje na poroko, lažna nevesta in zabava svetov, pojavlja pa se tudi v času izobraževanja, na primer brucevanje, in ob praznovanju okroglih jubilejev, denimo abrahama.
Borovo gostüvanje
Puklova je dodala, da je za pustni čas značilna tudi pustna šega vleke ploha ali poroka z borom, ki se v Prekmurju imenuje borovo gostüvanje, v Markovcih vleka kopaje in v Cirkovcah ploharija. Po besedah Puklove različice te šege poznajo tudi v nekaterih vaseh na Gorenjskem in Koroškem. Razložila je, da so se v preteklosti po navadi pari poročali med božičem in začetkom posta, ki sledi pustnemu času.
»Poroka med dvema mladima je pomenila, da bo poskrbljeno za potomce, kar vnaša simboliko plodnosti. Če se mlado, za možitev godno dekle do pusta ni omožilo, so v številnih vaseh po Sloveniji dekletom v posmeh vlekli ploh, ki simbolizira ženina, ali jih z njim simbolno tudi poročili.« V povezavi z borovim gostüvanjem sta na razstavi na ogled kapa in storž borovega popa iz Bodonec iz leta 1965.
Predmeta iz leta 1929 – palico in kapo pozvačina – smo že omenili in sta tudi najstarejša, povezana z maskiranjem na razstavi. Med pustnimi predmeti pa sta najstarejši maski »ta terjastega« in »ta starga« cerkljanskih laufarjev, ki sta bili po besedah Puklove izdelani leta 1938 v Cerknem. »Po srečnem naključju sta bili med drugo svetovno vojno hranjeni v Ljubljani, saj so bile v tistem času v Cerknem uničene vse maske in oprave cerkljanskih laufarjev. Ti dve maski je naš muzej leta 1949 odkupil,« pravi soavtorica razstave.
Najsodobnejši predmeti na drugi strani pa so otroški kostumi. Najmlajši se vsako leto radi našemijo v različne like, od superjunakov, živali, rastlin do domišljijskih likov ter se v maskah udeležijo pustnih zabav. »Tako za kratek čas prevzamejo identiteto in supermoči svojih najljubših junakov,« pravi Adela Pukl.
Avtorji razstav so ob novi začasni razstavi spomnili, da so se v Slovenskem etnološkem muzeju s pojavom pustnega maskiranja začeli intenzivneje ukvarjati po drugi svetovni vojni, ko so v muzejske zbirke vključili tudi prve pustne maske in oprave. Vse od takrat so zbirko dopolnjevali.
Zbrano gradivo priča o bogastvu pustnih šeg v slovenskem okolju, ki se kaže skozi podobnosti in posebnosti pustnih skupin in njihovega delovanja. Avtorji tako poudarjajo, da v pustnem času ljudje svojo pripadnost skupnosti izkazujejo s časom, trudom in denarjem, ki jih vložijo v pripravo in izvedbo dogodkov.
»Maske jim omogočajo, da kljub prevzemu nove vloge še vedno izražajo osebno in kolektivno pripadnost. In to je tisto glavno gonilo, da se pust ohranja, prenaša iz roda v rod in kljub spremembam živi,« so navedli.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
