Zbirke Karmen Jančar, ki so dokument časa
Umetniška praksa članice gornjeradgonskega likovnega društva se razvija zunaj institucionalnih okvirov in arhivskih logik
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V galeriji doma kulture v Gornji Radgoni je na ogled prav posebna razstava. Poleg slik so namreč na ogled vžigalniki, kemični svinčniki, prtički, cigaretne škatlice, vrečke in še kaj bi se našlo. Gre za razstavo članice Likovnega društva Gornja Radgona Karmen Jančar, katere umetniška praksa se razvija zunaj institucionalnih okvirov in arhivskih logik, v prostoru, kjer ustvarjanje ni ločeno od vsakdanjega življenja, temveč je z njim organsko prepleteno. Njeno delo ne temelji na linearni umetniški biografiji, temveč na kontinuiranem, pogosto fragmentarnem ustvarjanju, ki se odvija skozi desetletja – med slikarskim platnom, najdenimi predmeti in osebnimi zbirkami.
S slikanjem se ukvarja že od mladih nog, skoraj tako dolgo pa tudi z zbiranjem. Začelo se je, ko je na podstrešju domače hiše našla več vrečk z vseh koncev sveta, začela jih je dodajati in zbirati tudi sama, tako da jih ima danes že lepo število. Zbira jih na svojih potovanjih, teh je največ v okviru Združenja za esperanto Slovenija, katerega članica je, poleg tega ji marsikdo, ki ve za njeno strast, kakšno vrečko tudi pokloni.
Na odprtju razstave v Gornji Radgoni, ki nosi naslov Med osebnim in skupnim, je Jančarjevo predstavila akademska slikarka Aleksandra Fekonja. Ta njeno ustvarjanje razume kot trojno gesto: slikarsko, kjer uporablja olje, akril in risbo kot neposreden izraz notranjih impulzov, zbirateljsko, kjer vsakdanji predmeti postajajo nosilci spomina, časa in osebnih zgodb, ter transformativno, kjer se oba pola združita v nove vizualne strukture. V tem procesu predmet izgubi prvotno funkcijo in postane nosilec pomena. Tako vsi zgoraj našteti predmeti, fragmenti vsakdanjosti, niso odpadek ali zbirka, temveč material za rekonstrukcijo sveta.
Karmen Jančar je svoje slike in zbirke predmetov večkrat razstavljala, njena razstavna zgodovina ni v celoti dokumentirana, se pa razteza čez lokalni prostor – v Avstrijo, Italijo in širši srednjeevropski prostor, tudi v okviru esperantskih kulturnih povezav. Skupno sicer govori sedem jezikov. Njeno zbiranje ni nikoli končana zgodba, pomembno pa je, da s tem ustvarja dokument časa – svojega in širše družbenega. Zanimiva razstava bo na ogled še ves mesec.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.