Še do konca leta je v galeriji Nove univerze Fakultete za slovenske in mednarodne študije v Ljubljani na ogled razstava del akademskega slikarja Igorja Banfija z naslovom Nove slike. Kot je v spremni besedi k razstavi zapisala umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn, Banfijeve najnovejše slike gledalce povežejo z značilnostmi in lastnostmi krajine, pa tudi s človekom in strukturami, ki jih je v njej ustvaril. A drevo, voda, figura človeka in hiša v njegovi slikarski govorici ne nastopajo v ilustrativni vlogi, ampak kot arhetipski znaki, ki skrivajo globlje pomene (p)osebne slikarjeve krajine. Ta je odprta, s svojo skopo, asketsko oziroma skrbno izbrano pripovednostjo in v zemeljske tone potopljeno barvno zasnovo učinkuje umirjeno, včasih otožno, vedno pa meditativno.
Razstava del Igorja Banfija z naslovom Nove slike.
Avtor se torej odmika od klasične lepote narave in ne ustvarja realne krajine, še manj njene univerzalne podobe. V njej sicer najdemo nekatere prvine slikarjevega rodnega panonskega ambienta, a umetnik ne povzema in ne gradi zunanjega. Njegova pot domov je pot v osebne globine, v prostor pomenljivih razmišljanj, samoizpraševanj, zavedanj in čutenj. Njegove pokrajine so pejsaži duše, v njih se zrcalijo umetnikova doživljanja, iskanja in stanja. Slike so povsem introspektivne, so meditativen, psihološki prostor, ki predstavlja odsev z gladine slikarjeve duše.