Kolumna: Ko pomembno postane nepomembno
Poletni čas že dolgo ni več obdobje zatišja. Družbena omrežja vsak dan ustvarjajo nove afere, medtem ko resnični izzivi pogosto ostajajo v ozadju.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Poletja, nekoč imenovana čas kislih kumaric, že zdavnaj niso več obdobje, ko bi zmanjkalo novic. Sploh v časih, ko so nam oči in um preplavila družbena omrežja. Vsaka tema, ki je zgolj na videz zanimiva, se spremeni v afero, ki nas bo zaposlovala vse tja do jeseni, ko bodo dobro znani obrazi znova poskrbeli za dovolj razburljivo dogajanje.
Mehurček novic ali bolje senzacij zaradi senzacij samih me spominja na delo Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Alba. V dom Alba so se Bernarda in njene hčere za osem let zaprle zaradi žalovanja, danes pa ta skoraj hermetično zaprti dom predstavljajo omrežja na spletu. Izid je enak, le upati gre, da ne bo kot v Lorcovem delu, zaradi omenjenih domnevnih senzacij, kdo umrl.
Vsako, ampak zares vsako poletje se poleg običajnih zapisov o letovanjih in dopustovanjih znanih pojavijo Nostradamus, Baba Vanga, pa morda še kdo iz oddaljenih kotičkov sveta, ki napoveduje apokalipso. Zgodbic o tragičnem koncu sveta se spomnim še iz pripovedovanj babice.
Za apokalipso, ni treba da globalno, samo okoli sebe je treba pogledati, bomo poskrbeli kar sami, za to ni treba poznati Nostradamusovih ali Vanginih besed in razlag. Razlog je kot običajno zelo banalen. Zaradi lastnega domnevnega udobja smo bili in smo pripravljeni žrtvovati veliko ali celo preveč.
Vročinski valovi res niso nekaj novega, a postajajo vse pogostejši in vse močnejši. V času vročine vse medije preplavijo fotografije in nasveti o rastlinah, ki bi ublažile vročino, ki ni le nekaj neudobnega, ampak ogroža življenja. Skoraj istočasno se od nekod pojavijo teorije, koliko lahko človek prenese, in trditve, da je to povsem običajen pojav. Ne bom sodil, kdo ima prav in kdo ne. Sam namreč zaupam znanosti, kakšne »izvirne« razlage sprejemam kot nekaj vsakdanjega in pravico do lastnega mnenja. V veliki meri pa nam je lastno hlepenje po udobju, v vročinskih valovih dodatno dobesedno, zakuhalo temperature, ki so čedalje manj znosne.
Kamor koli se ozremo, nam je uspelo tlakovati in asfaltirati, betonirati, pozidati, zelenilo pa seveda odstranjujemo, ker se očitno raje klanjamo starozaveznemu zlatemu teletu, ki ga danes predstavljata beton in asfalt. Še tisto, kar je zelenega, bi bilo najbolje iz umetnih materialov, ker ne raste, listje ne odpada in še bi lahko naštevali.
Težava seveda niso le gradbeni materiali, ampak tudi naša ravnanja in zahteve. Vsakodnevni primer so kolesarske steze, ki so zgrajene, ker so seveda morale biti, a če bi jih kolesarji uporabljali, bi bile morda res smiselne. Pri tem ne merim na kolesarske steze, ki povezujejo kraje, govorim o tistih v naseljih in mestih. Kolesarske steze niso naključno poimenovane in zgrajene zaradi kapric nekega arhitekta, ampak da svojemu namenu služijo. Kakšno desetletje bo od tega, ko so se mesta in vasi odločile urediti trge in še kakšen prostor, drevesa pa so se umaknila betonu.
Denar, ki je, kot vemo, vsega vladar, pa seveda spodbuja to ravnanje. Ko namreč gradimo vse, kar je treba, pa tudi tisto, česar ne potrebujemo, to pomeni opevano gospodarsko rast. Ni skrivnost, da ko gre gradbeništvu dobro, gre dobro vsem. Z gradnjo služijo vsi, od arhitektov, vodovodarjev, inženirjev, elektrikarjev, skratka vsi, ki poskrbijo, da stavbe in druge površine delujejo.
Kolikor poznam človeštvo, se tako hitro ne bo spremenilo nič. Še naprej bomo gradili in odstranjevali zeleno, dokler ne bomo, kot na Kitajskem, zaposlovali opraševalcev, ki bodo s čopičem opraševali rastline, ker so »zelo uspešno« uničili čebele in druge opraševalce. Travniki in okolica domov bodo lično pokošeni, ker nikakor ni zaželeno, da bi zelenico popestrila kakšna rožica, v središča krajev pa bomo položili še kak cent betona.
Ko bi vsi ti prijemi koristili akumulaciji toplote za zimske čase, bi se mi zdelo še uporabno. V naivni veri pričakujem tudi, da bodo kolesarji čisto zares uporabljali steze, ki so jim namenjene, čeprav mi racionalni um pravi, da so to le moje pobožne želje.
Tu pridemo do zgoraj opisanega Lorcovega Doma Bernarde Alba, kjer pet hčera vsaka s svojo teorijo osem let ždi v zaprti hiši, na koncu pa od vseh spletkarjenj življenje izgubi nič kriva Adela. Preneseno v zdajšnji čas, v tako imenovanem domu sedijo teoretik zarote, strokovnjak za preživetje, pohlepni gradbenik, nikoli zadovoljni častilci neomejenega udobja, zanikovalec podnebnih sprememb, ki jih poveljuje uslužna politika, človeštvo pa predstavlja Adela, ki je od vsega hudega izgubila življenje.
Upam, da bo vsaj kdo od naštetih zmogel odpreti oči, nehal malikovati novodobno zlato tele, pometel z napovedovalci apokalips in odprl vrata tega zatohlega doma, ki se od vekomaj vrti okoli lastnih prepričanj brez oprijemljivih rešitev.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
