Okrogla miza v Negovi: Majhnost šole je (lahko) prednost
Udeleženci so razpravljali o izzivih šolstva na demografsko ogroženih območjih
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V telovadnici OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova je potekala okrogla miza z naslovom Prihodnost šolstva v luči majhnih slovenskih šol, na kateri so udeleženci razpravljali o izzivih šolstva na demografsko ogroženih območjih, pomenu ohranjanja manjših šol ter vlogi šole kot pomembnega nosilca kulturnega in družbenega razvoja lokalne skupnosti. Poseben poudarek je bil namenjen tudi razmišljanjem Antona Trstenjaka, katerega sporočila ostajajo aktualna tudi v sodobnem šolskem prostoru.
Okrogla miza je bila še eden v nizu dogodkov v okviru Trstenjakovega leta, v katerem se spominjamo velikega humanista, filozofa, antropologa, psihologa in teologa Antona Trstenjaka iz Rodmošcev. Pred razpravo so učenci šole v pristni, odlično izpeljani predstavi v narečju predstavili nekaj drobcev iz življenja in dela Antona Trstenjaka ter vključili tudi film, ki je bil posnet že pred 15 leti, prav tako v narečju. V razpravi so nato sodelovali jezikoslovec in akademik Marko Jesenšek, logoterapevt, profesor in raziskovalec Sebastjan Kristovič, dolgoletni ravnatelj OŠ Kozje Roman Gradišek, dolgoletni ravnatelj OŠ Cerkvenjak - Vitomarci in predsednik Društva pedagogov dr. Antona Trstenjaka Mirko Žmavc, predstojnica Zavoda RS za šolstvo, OE Murska Sobota, Darja Farič Klemenčič, ravnatelj OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova Matej Kraner in županja Občine Gornja Radgona Urška Mauko Tuš. Opravičila se je Nataša Mihelič Kolonič, državna sekretarka na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Osnovna šola v Negovi, ki jo je obiskoval tudi Anton Trstenjak, spada med majhne podeželske šole. Današnja realnost majhnih podeželskih šol je taka, da je otrok vse manj, zato se pojavljajo vprašanja o racionalizaciji, združevanju oddelkov in zapiranju šol. Tudi negovska šola je pred leti šla skozi težko obdobje svojega obstoja, a se je s pomočjo občine ponovno okrepila in ima danes tudi svoj vrtec. Pomembno je torej privabiti mlade družine v manjše podeželske kraje, za razvoj pa je ključno sodelovanje šole, občine in krajanov, je bilo slišati. Kot je dejala županja Urška Mauko Tuš, je za obstoj in razvoj šolstva ključno zagotavljanje sredstev v okviru vsakoletnega občinskega proračuna. Rezultat tega je tudi prenovljena telovadnica pri negovski šoli. »Zavedala sem se pomena tega, da se ta prostor prenovi. Ko je bil na voljo razpis ministrstva za vzgojo in izobraževanje, smo pristopili k prijavi in bili uspešni. To je tudi prostor, kjer se srečujejo krajani. Šole pa ni brez učiteljev in učencev, tako da je poleg šolske infrastrukture pomembno strateško načrtovanje v smislu zagotavljanja bivanjskih možnosti družin,« je rekla Mauko Tuševa, ki je spomnila, da bo junija na mizi tudi občinski podrobni prostorski načrt, ki prinaša nova gradbena zemljišča v Negovi. Na to je ravnatelj negovske šole Matej Kraner dodal, da se je število vpisanih otrok od leta 2000 povečalo, in to na račun priseljevanja. Dobra infrastruktura, nižje cene zemljišč, možnost samooskrbe in dobra komunikacija z večjimi mesti so tisti dejavniki, zaradi katerih se mlade družine preselijo v neki kraj.
Več priložnosti za pouk ena na ena
Udeleženci okrogle mize so spregovorili tudi o izzivih majhnih šol, med njimi so kadrovski, finančni izzivi, tudi demografski upad na podeželju pa odpira vprašanje dolgoročne vzdržnosti nekaterih šol. Kot je dejal ravnatelj OŠ Kozje Roman Gradišek, je njihova šola globoko vpeta v življenje kraja. Po njegovem mnenju je ključno dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo, saj lahko ta pomaga pri zagotavljanju materialnih razmer za delovanje šole. Izziv so kadri, saj na vseh slovenskih šolah primanjkuje veliko profilov (strokovnih) delavcev, v Kozjem pa je izziv tudi upad števila učencev. V 70. letih je šola imela dve podružnici in krepko čez 300 otrok, danes podružnic ni več, letos pa so vpisali le 101 otroka, kar je najmanj v zgodovini šolstva v Kozjem. Težava je v tem, da je kraj preveč oddaljen od avtoceste, ob tem pa nimajo delovnih mest. Nasprotno je v Cerkvenjaku, kjer je avtocesta po besedah ravnatelja Mirka Žmavca trend obrnila v pozitivno smer. Skoraj vsako leto imajo namreč en oddelek več. Tudi on pa je poudaril, da je šola srce lokalne skupnosti, s čimer se je strinjal tudi Kraner. »Ko pade šola, pade tudi lokalna skupnost.«
Beseda je tekla tudi o vzgojni funkciji učiteljev v šolah. Kot je povedal Sebastjan Kristovič, je velika prednost majhnih šol v tem, da je več priložnosti za individualni pristop k poučevanju. »Vsak človek je individuum, torej moramo do njega pristopati, kot da je nekaj posebnega, nenadomestljivega, in učenci, študenti to začutijo,« je bil jasen. Temeljni problem vzgoje in izobraževanja v Sloveniji sicer vidi v tem, da je sistem preveč politično kontaminiran in da imajo glavno besedo o strokovnih rečeh politiki, ne pa stroka iz prakse.
Darja Farič Klemenčič je iz lastnih, 19-letnih izkušenj predstavila prednosti in pomanjkljivosti kombiniranega pouka. Kot pravi, je za učitelja, ki poučuje v takem oddelku, ključno to, da je fleksibilen, da zna organizirati čas, da obvlada učni načrt in sodobne, aktivne metode poučevanja. V prvi vrsti pa mora biti strokovnjak. »Vedno dajte v kombinirani oddelek najboljšega učitelja,« je bila jasna. Prednost teh oddelkov za učence vidi v tem, da je veliko medvrstniškega pouka, tutorstva, prednost je tudi učenje ena na ena. Prednost majhnih šol na splošno pa vidi v večji povezanosti kolektiva in boljšem poznavanju učencev, zato je tudi lažje vzpostaviti skupnost in deliti dobre prakse. »Pri tem je ključen ravnatelj, ki mora te pogoje vzpostaviti in jih tudi zahtevati, ne pa se predati malodušju. Kljub majhnosti lahko delamo enako dobro ali celo boljše kot velike šole.« Kot slabost majhnih oddelkov in šol je navedla pomanjkanje zdrave tekmovalnosti in motivacije, česar je v večjih šolah več. Tej misli se je pridružil tudi Kraner, ki je dejal, da pogreša ambicioznost, kar prinesejo družine, ki se v te kraje preselijo iz večjih središč.
Pomen materinščine
Na okrogli mizi je bil govor tudi o vlogi majhnih podeželskih šol pri ohranjanju jezikovne in kulturne identitete slovenskega prostora. Ohranjanje jezika je izraz domoljubja in spoštovanja korenin, pri tem pa ima šola eno najpomembnejših vlog. Kot je dejal Marko Jesenšek, je pomembno izražanje misli v maternem jeziku, tudi zato, ker je angleščina, ki jo želijo vsiliti nekateri predvsem na raven univerz, trivialna in obsega le kakšnih 2000, 3000 besed. »Prepričan sem, da če nam v tem globalnem prostoru vzamejo slovenski jezik, ne bomo več Slovenci. Obstajali bomo, živeli naprej, mogoče celo boljše, dejstvo pa je, da ne bomo več Slovenci. Način slovenskega razmišljanja je namreč drugačen, kot je pri Nemcu, Avstrijcu, Američanu …« Udeleženci razprave so se dotaknili tudi pomena pisanja z roko na razvoj mišljenja, spomina in na splošno na jezikovno kulturo. Kot je dejal Jesenšek, je način razmišljanja in tok misli povsem drugačen, ko pišemo z roko, v primerjavi s tipkanjem. »Vse novejše raziskave kažejo, da so pisanje, risanje, finomotorika v temeljni zvezi s kognitivnimi sposobnostmi, torej razumevanjem, osmišljanjem znanja. Povezano je tudi z govorom … Besedni zaklad današnje mladine je izredno osiromašen, kar vpliva tudi na neko identiteto, duševno zdravje,« pa je dodal Kristovič.
Ob koncu okrogle mize so udeleženci delili še svoje misli o Trstenjaku in o tem, kaj jih je pri njem najbolj nagovorilo. Sklepna misel se je glasila, da je pomembno sodelovanje – države, institucij, posameznikov. Ali z besedami Trstenjaka »fküp držmo«. Dogodek se je sklenil z ogledom spominske sobe Antona Trstenjaka na negovskem gradu pod vodstvom Slavice Trstenjak, ki je bila tudi moderatorka okrogle mize.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
