Damjana Nemeš

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Državna slovenska samouprava (DSS) s sedežem na Gornjem Seniku je krovna politična organizacija porabskih Slovencev, ki je vključena v madžarske upravne strukture in deluje na državni ravni. Od konca maja letos ima novega predsednika, to je postal njen dosedanji podpredsednik Istvan Peter Kondor, ki je zamenjal Karla Holca, saj je ta postal parlamentarni zagovornik Slovencev na Madžarskem.

Damjana Nemeš

Istvan Peter Kondor, ki ima porabske korenine, živi in dela v Budimpešti. Po poklicu je namreč strojni inženir, zaposlen kot univerzitetni docent na Univerzi Janosa Neumanna v Kecskemetu, delovanje DSS pa je kot član spoznaval že v preteklih treh mandatih. Z novim predsednikom smo se pogovarjali o njegovih načrtih pri vodenju ene od krovnih organizacij porabskih Slovencev, o razvoju Porabja ter o usklajevanju dela med Gornjim Senikom in Budimpešto.

Damjana Nemeš

Pred dobrima dvema mesecema ste prevzeli vodenje Državne slovenske samouprave. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

»Član Državne slovenske samouprave sem že tretji mandat, ta se je začel leta 2024. V tem obdobju sem bil tudi podpredsednik. Smo pa imeli letos aprila v državi parlamentarne volitve, na katerih je dosedanji predsednik Karel Holec kandidiral za parlamentarnega zagovornika Slovencev na Madžarskem. Ker je bil izvoljen, so mi člani DSS zaupali funkcijo predsednika. To ni bila moja dolgoletna želja, ampak nekakšen splet okoliščin. Vesel sem, da so člani v meni prepoznali ta potencial.«

Damjana Nemeš

V kako velike čevlje pa ste stopili po tem, ko sta eno od krovnih organizacij v Porabju vodila Martin Ropoš in Karel Holec?

»Ravno v tem obdobju prihaja na področju šolstva in izobraževanja v Porabju do sprememb. Poteka namreč združevanje osnovnih šol, ki sta na Gornjem Seniku in v Števanovcih, in vrtcev, ki so na Gornjem Seniku, v Števanovcih in Sakalovcih. Ravno sedaj poteka razpis za ravnatelja, zato je to sedaj naša največja prioriteta. Upamo, da nam bo zastavljeno uspelo izpeljati do septembra, drugače pa bomo z delom nadaljevali po isti poti, kot sta moja predhodnika.«

Damjana Nemeš

Zakaj pa ste se odločili za združevanje šol in vrtcev?

»To sta bila želja in cilj že prejšnjega predsednika, saj smo res majhna skupnost. Na obeh šolah in v vseh treh vrtcih imamo trenutno le okrog 150 otrok, kar je res majhno število. Po združitvi bo pouk potekal na enak način kot do sedaj, bo pa zato en ravnatelj za obe šoli in vse vrtce, imenovan bo tudi podravnatelj. Sedež bo na Gornjem Seniku, ostale enote pa bodo delovale kot podružnice.«

Kako bo po vašem mnenju ta sprememba sprejeta med prebivalstvom, predvsem med starši otrok?

»Vsi srčno upamo, da bodo to sprejeli pozitivno in da bomo izpeljali stvar tako, kot smo si zamislili.«

Damjana Nemeš

Boste po združevanju zaposlovali dodatne učitelje?

»Zaenkrat ne oziroma morda v manjšem številu, saj se bodo nekateri upokojili. Potrebovali bomo leto ali dve, da vidimo, kako bo vse skupaj potekalo, vsekakor pa si želimo še dvigniti raven kakovosti učenja slovenskega jezika. Že sedaj imamo v vsakem vrtcu in na šolah vzgojitelje in učitelje iz Slovenije, kar je zelo pomembno, saj se tako otroci učijo jezika od naravnih govorcev.«

Damjana Nemeš

Katere cilje pa ste si, poleg šolstva in izboljšanja kakovosti izobraževanja, pri svojem delu še zastavili?

»Izobraževanje je kot dolgoročni cilj za nas zelo pomembno, poleg tega skrbimo za ohranitev jezika in kulture. Izvajamo tudi nekaj investicij, tako smo med drugim kupili Filojev mlin, ki je za nas zelo pomemben na področju kulturne dediščine. Mlin obnavljamo s sredstvi sklada Muraba, predvidoma oktobra bo obnova končana, nato pa bomo mlin odprli za razstavne namene ter funkcionalno rabo. V Števanovcih smo kupili žganjarno, na Gornjem Seniku imamo Küharjevo spominsko hišo in pa seveda šole ter vrtce, s katerimi upravljamo. V lasti imamo tudi Radio Monošter, kjer se prihodnje leto spomladi zaradi stalnih finančnih težav obetajo nekatere spremembe. Pomembno pa nam je seveda tudi ohraniti čezmejno sodelovanje in na njem še bolj intenzivno graditi.«

Damjana Nemeš

Za vaše delovanje je čezmejno sodelovanje ter sodelovanje z Zvezo Slovencev na Madžarskem in drugimi akterji iz Porabja verjetno zelo pomembno.

»Seveda, drugače naša organizacija niti ne bi mogla delovati. Na tem moramo zato delati tudi v prihodnje. Dobre stike imamo tudi s prejšnjim predsednikom DSS, ki je sedaj v drugi vlogi, to pa je seveda zelo pomembno, saj morata zagovornik Slovencev v madžarskem parlamentu in predsednik DSS složno sodelovati. Le tako lahko peljemo stvari naprej v dobrobit vseh nas.«

Se je s spremembo oblasti v državi delovanje DSS kako spremenilo ali je o kakšnih spremembah še težko govoriti?

»Na Madžarskem je po menjavi oblasti prišlo do velikih sprememb, zdaj pa še čakamo, da se vse postavi na svoje mesto. Kaj več od tega ne morem povedati, upam pa, da bo od septembra vse delovalo, kot mora.«

Damjana Nemeš

Porabje je bilo vrsto let hermetično zaprto z železno zaveso, kar pomeni, da je bilo odrezano tako od matične domovine kot od Madžarske. Kako je to po vašem mnenju vplivalo na povezanost skupnosti, na samo identiteto Porabcev?

»Moji starši in stari starši so mi o železni zavesi pripovedovali, kot otrok sem bil namreč tu veliko na počitnicah, in že takrat sem videl, kako pomembno jim je ohranjati to povezanost. Glede tega nikoli ni bilo težav, tudi mi pa se trudimo za to, da se povezanost ohranja. Jaz sem optimističen.«

Kako pa se je Porabje po tem, ko je bila železna zavesa odpravljena, razvilo oziroma napredovalo? Kje vi vidite največji napredek?

»Prebivalstvo se je mešalo, starejši ljudje so umrli. Veliko ljudi dela v Avstriji in so se preselili, družine so postale mešane. Jaz verjamem, da bo slovenstvo tu še dolgo ostalo, ker so majhna skupnost s trdnimi temelji.«

Damjana Nemeš

Kje pa je potreba po razvoju največja? Vedno se govori o gospodarskem razvoju, o infrastrukturi.

»Infrastrukturo imamo res katastrofalno, predvsem ceste. Tudi gospodarstvo bi se moralo bolj razvijati, da ljudje ne bi hodili delat v Avstrijo in da bi se izplačalo ostati v Porabju.«

Kot že rečeno, živite v Budimpešti, izvirate pa iz Porabja. Kako močno ste bili do sedaj povezani s Porabjem, kako pogosto ste se vračali?

»Doslej sem v Porabje prihajal mesečno enkrat ali dvakrat, zdaj sem tu tedensko po dva ali tri dni in bivam pri mamini sestri na Gornjem Seniku. Po izobrazbi sem strojni inženir, študiral sem namreč na vojaški univerzi v Budimpešti, doktoriral pa sem na tehnični univerzi v Budimpešti. Več kot deset let sem delal v industriji, nato pa so me povabili na Univerzo Janosa Naumanna v Kecskemetu, kjer sem univerzitetni docent. Poučujem termodinamiko, plinske turbine in motorje za letalstvo, zaradi narave svojega dela pa veliko več časa za obiskovanje Porabja doslej nisem imel.«

Damjana Nemeš

Delo, ki ga še opravljate, je torej povsem drugačno kot funkcija, ki ste jo prevzeli sedaj. Lahko potegnete kakšne vzporednice med akademskim življenjem in vodenjem DSS?

»Izobraževanje je prisotno na obeh straneh. Na univerzitetni ravni se sicer srečujemo s študenti, torej mladimi odraslimi, ki pa morajo seveda kakovostno znanje pridobiti že v osnovni šoli. To so nekakšne vzporednice, ki jih vidim.«

Na nedavni slovesnosti ob 60-letnici delovanja vrtca na Gornjem Seniku ste izpostavili, da se najboljše ideje rojevajo pri otrocih. Ste se tudi zato odločili, da boste poučevali?

»V bistvu poučevanje ni bilo moja želja, na univerzo sem prišel na povabilo, nato pa sem tam ostal in začel opravljati doktorat. Zdaj sem zaposlen samo na univerzi, v industriji več ne delam, bomo pa videli jeseni, ali bom lahko usklajeval oboje. Če ne bo šlo, bom poučevanje opustil, saj pri vodenju DSS potrebujemo celega človeka.«

Damjana Nemeš

Tudi sami zelo dobro govorite slovensko, predvidevam, da ste se jezika naučili doma. Kje pa se učenje jezika začenja, je družina tista, ki je najbolj odgovorna za to?

»Najlažje se je seveda jezika priučiti v družini, sploh če sta oba starša Slovenca, kot je to bilo v mojem primeru. Če je mešana družina, je že bolj težko, takrat se mora otrok jezika učiti v vrtcu in šoli. Menim pa, da imajo velik vpliv oziroma bolj nalogo tudi stari starši, ki morajo mladim rodovom predajati to znanje.«

Damjana Nemeš

Veliko sva povedala o vašem dosedanjem poklicnem življenju in o vodenju DSS. Kaj pa vas sicer navdušuje oziroma vam krajša prosti čas?

»Prostega časa nimam veliko, ga pa skušam čim bolj kakovostno preživeti z ženo, ki je prav tako polno zasedena, saj je kot kirurginja zaposlena v bolnišnici v Budimpešti. Sicer pa me zanima glasba, igram namreč trobento. Včasih smo imeli manjši ansambel, v katerem sta poleg mene igrala moja sestra na harmoniki in še en kitarist, preigravali smo slovenske in porabske pesmi. Morda bomo sčasoma to obudili. Rad tudi potujem, vendar mi za to ne ostane veliko časa. Lani sva se z ženo odpravila v Italijo, letno enkrat ali dvakrat obiščeva Slovenijo, želim pa si obiskati še Latinsko Ameriko in Egipt.«

Damjana Nemeš