V premislek: Slovenci smo, tako ali drugače, deloholiki
Morda s svojim življenjskim slogom, z obvladovanjem stresa in z zmožnostjo, da včasih rečemo »dovolj je«, lahko poskrbimo vsaj za del tistega zdravja, ki je v naši moči.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste že opazili, kdaj so vaše misli najbolj urejene in kdaj se porodijo najbolj ustvarjalne ideje? Sama opažam, da se mi to najpogosteje zgodi v trenutkih, ko imam čas razmišljati, med vožnjo v avtomobilu, kuhanjem, med likanjem, obešanjem perila ... V tistih monotonih, na videz vsakdanjih opravilih, ko so roke zaposlene, misli pa dobijo prostor za dihanje.
Zakaj prav v teh trenutkih? Ker si ljudje prepogosto nalagamo preveč. In priznam, v takšnih trenutkih se včasih spomnim obdobja koronskih zaprtij. Seveda si same epidemije in vseh njenih stisk ne bi želela doživeti nikoli več. A tista prisiljena umirjenost, ko nenadoma ni bilo hitenja, ko smo našli čas za hobije in za najbližje – tisti del nas je za kratek čas opomnil na to, kaj je v življenju resnično pomembno. Danes pa ponovno hitimo naprej, kot da se tista lekcija sploh ne bi zgodila. Slovenci smo, tako ali drugače, deloholiki.
Spominjam se obdobja po epidemiji, ko sem pisala diplomsko delo. V glavi so se mi nenehno porajala vprašanja: Kaj bo potem? Kje si želim delati? Bom sploh dobila službo? Ko bi le čas lahko zavrtela nazaj ... Ko vstopimo v svet redne zaposlitve in gradnje kariere, je časa za stvari, ki jih imamo radi, še manj. Sama imam to srečo in neizmerno hvaležnost, da lahko delam to, kar sem si od nekdaj želela – ob redni službi ustvarjam še na svoji samostojni poti.
A to s seboj prinaša tudi davek. Ob vsem delu, ki ga opravljam z ljubeznijo, včasih prehitro opazim, kako mimo mene polzijo nedeljski družinski pikniki ali rojstni dnevi, ki se jih ne morem udeležiti. Mladi bi si radi ustvarili nekaj svojega, si zagotovili finančno varnost in dosegli cilje. A pri tem pogosto pademo v past, saj ko dosežemo en cilj, že hrepenimo po drugem. Ponavljamo si: »Samo še ta projekt, pa si bom vzel čas. Samo še to opravim, pa se odpočijem …«
Pri tem pa prelahko pozabimo na svoje zdravje. Dokler ga imamo, ga pogosto jemljemo kot samoumevno. Izkušnje, predvsem tiste najtežje, ob izgubah najbližjih, nas opomnijo, kako krhko je življenje. Hude bolezni ne izbirajo in nihče od nas nima popolnega nadzora nad svojim telesom. In čeprav se zavedam, kako dolge so čakalne dobe v našem zdravstvenem sistemu in kako stiskajo tiste, ki pomoč nujno potrebujejo, se hkrati moramo vprašati, kaj pa lahko naredimo sami.
Morda s svojim življenjskim slogom, z obvladovanjem stresa in z zmožnostjo, da včasih rečemo »dovolj je«, lahko poskrbimo vsaj za del tistega zdravja, ki je v naši moči. S tem ne bomo odpravili čakalnih dob v bolnišnicah, ampak tiste, v katerih sami sebe dajemo na čakanje na čas, ko bo delo opravljeno. Kajti tisti čas za življenje je pravzaprav ta, ki ga živimo zdaj.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
