Revija Obrazi

Danes živimo v svetu, ko lahko že v nekaj sekundah stopimo v stik s človekom na drugem koncu tega planeta, s srčki in nasmehi spremljamo življenja ljudi, od tega, kaj jejo, kje potujejo, do tega, kaj posebnega jim je spet uspelo ... Ves čas smo obdani z občutkom, da nismo sami, pa je kljub temu osamljenost postala ena najbolj razširjenih sodobnih spremljevalk marsikoga.

Kaj se je zgodilo? Smo zamešali stik in bližino? Ali rečeno bolj natančno, stik za bližino?

Sik je zagotovo lažja pot. Lahko ga ustvarimo z enim klikom, medtem ko bližina zahteva čas, zaupanje, potrpežljivost, razumevanje in precej več poguma. Poguma v smislu tega, da si dovolimo biti iskreni in se pokažemo takšni, kot smo, ne takšni, kot bi želeli, da nas vidijo drugi. Ker zdaj smo se že naučili, kaj bo delovalo všečno, in to igro ves svet igra čedalje bolj spretno. Ampak bližina nikoli ni nastajala iz popolnosti. Nastajala je iz vztrajanja. Iz tistih nekoliko nerodnih pogovorov, iz trenutkov, ko ostanemo, čeprav bi bilo lažje kar izginiti, in iz pripravljenosti, da drugega ne gledamo samo skozi vprašanje, kaj nam daje, ampak tudi, kaj sami prinašamo v odnos.

Mi pa smo odnose začeli dojemati podobno kot vse drugo v sodobnem kapitalističnem svetu – hitro in brez preveč truda in napora.

Navajeni smo, da je vse dostopno takoj: odgovor, pozornost, potrditve, novi obrazi, novi začetki ... Če nekaj postane neprijetno, odkorakamo oziroma podrsamo naprej. Če odnos zahteva preveč potrpežljivosti, se umaknemo. In če nas nekdo razočara, imamo že občutek, da nas nekje že čaka boljša možnost. Ta občutek se ustvarja ves čas, ker vse postaja čedalje bolj zamenljivo. Zdi se, da tudi ljudje. Zaradi takšne dinamike delovanja ni nenavadno, da odnosi danes (pre)pogosto obstanejo na površini. Naučili smo se namreč hitro komunicirati, ne pa tudi zares deliti svojih misli. Naučili smo se poslušati, ne pa zares slišati. Naučili smo se ustvariti vtis povezanosti, ne dovolimo si ali ne zmoremo pa razviti občutka pripadnosti.

Sašo Radej/MPA

Ob tem strokovnjaki tudi v prispevku, ki smo ga v maju namenili iskanju bližine v današnjem času, opozarjajo, da ljudje nismo izgubili potrebe po globokih odnosih. Še vedno si želimo ljubezni, pripadnosti in občutka doma v drugem človeku. Pogosto le nimamo več dovolj prostora, energije ali notranje mirnosti, da bi odnose zares gradili.

In rešitev za (sodobno) osamljenost najbrž ni v tem, da imamo okoli sebe vse več ljudi, ampak v tem, da imamo prave. In si z njimi dovolimo biti v prvi vrsti resnični. Pa tudi v tem, da ne zbežimo pred prvim nelagodjem in malo bolj vztrajamo. Ker ne nazadnje verjetno prav nihče od nas zares ne išče popolnega odnosa. Iščemo pa predvsem tisti občutek, da v tem hrupnem svetu obstaja nekdo, ob komer lahko za trenutek odložimo vse svoje vloge – in samo smo.

Kolumna je uvodni zapis urednice revije Obrazi v številki 05/26.