S tribune: Treba je znati postavljati meje
Za vse pa bodo imeli še dovolj časa, ko odrastejo, če bodo takrat še imeli tako radi šport kot v otroštvu.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Sredi maja je 44. Maraton treh src v Radence privabil dobrih sedem tisoč aktivnih udeležencev različnih generacij, od najmlajših do najstarejših. Sodelovali so v tekih na več kot petih različnih dolžinah, pohodu, nordijski hoji.
Žal je tik pred zdajci pričakovanje nekoliko skalila zgodba, ki je odmevala v javnosti, ko desetletnik ni dobil dovoljenja za tek na 21-kilometrski preizkušnji. Zapis matere z naslovom »Ko otroku ukradeš sanje. Ponovno« je razdelil Slovence. Nekateri so se zgražali nad organizatorji, kako so lahko to storili, drugi so se strinjali s tem, da je treba pravila spoštovati. In če je v njih zapisano, da lahko v tem teku sodelujejo le polnoletne osebe, naj tako bo.
Kljub temu da ima deček rad tek, da se je pripravljal nanj in je že večkrat pretekel 21 kilometrov, verjetno ne bi bilo treba zapisati, da so mu organizatorji prepovedali tek. Ker mu ga niso – prepovedali so mu nastop na dotičnem polmaratonu. Res je, kot je nadalje pisala mama, da se zdrav življenjski slog začne v otroštvu. Ampak tudi realnost se začne v otroštvu. Takrat je pač treba vedeti, da se nekaj sme in nekaj ne. Si predstavljate, da bi desetletnik nastopil, naslednje leto pa bi se jih prijavilo še več, pa drugi ne bi smeli tekmovati? Gotovo bi se slišali očitki o dvojnih merilih.
Kljub temu nekoliko grenkemu priokusu se je maraton z dolgoletno tradicijo končal tako, kot so si organizatorji želeli, z novim rekordom na maratonski progi. Se pa v vse več športih v zadnjih letih pojavlja vprašanje o vlogi staršev v športu. Nekateri se obnašajo kot pravi strokovnjaki, ki so pojedli vse trenersko znanje tega sveta. Jasno pa je, da največ dosežejo tisti, ki nekaj počnejo iz lastnega veselja, ne zaradi pričakovanj staršev in teženj po uspešni karieri. Je pač tako, da je treba znati postavljati meje in tudi otrokom dopovedati, da kakšne stvari pač še ne morejo početi. Kot ne smejo kaditi pri enajstih, voziti osebnega avtomobila ali sami hoditi po svetu, ne morejo še kaj. Ne morejo teči s polnoletnimi in izkušenejšimi tekači, ne morejo nastopiti na članski nogometni, košarkarski ali rokometni tekmi. Ker obstajajo določena pravila.
Za vse bodo imeli še dovolj časa, ko odrastejo, če bodo takrat še imeli tako radi šport kot v otroštvu. Ta dogodek tako nekomu ne bi smel vzeti sanj, ampak bi lahko bil dodatna motivacija, da bo v prihodnjih letih, ko bo nekaj lahko počel, to storil še boljše.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
