Jože Balažic: »Otroci kot žrtve kaznivih dejanj so mi bili velik izziv«
Jože Balažic, slovenski zdravnik prekmurskih korenin, je znano ime na področju sodne medicine.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Jože Balažic je 20. februarja dopolnil 72 let. Rodil se je leta 1954 v Renkovcih, ki so takrat spadali v Občino Lendava. »Otroštvo sem preživljal v rojstnem kraju skupaj z bratom, starši in staro mamo. To je bilo obdobje, ki se ga z veseljem spominjam,« je strnil.
Leta so minevala, v domačem kraju je zaključil osnovno šolo, nato pa se odpravil v Maribor, kjer je nadaljeval šolanje na tamkajšnji drugi gimnaziji. Pri odločitvi, kam naprej, je nato kolebal med medicino in pravom.
»Odločitev je prevesila izjemna predstavitev akademika prof. Miroslava Kališnika, ki je znal predstaviti medicino kot plemenit poklic, ki na prvo mesto postavlja človeka,« je razložil. Za študij je tako izbral medicinsko fakulteto v Ljubljani.
Kot se spominja, ga je po končanem študiju, stažu in strokovnem izpitu pod svoje okrilje vzel akademik prof. Janez Milčinski, ki je tudi vodil Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU).
»Pod njegovim mentorstvom sem začel specializacijo sodne medicine. Po njegovi upokojitvi je postal moj mentor prof. dr. Anton Dolenc, ki me je vodil do opravljenega specialističnega izpita, nato pa me je usmeril na področje medicinske etike in deontologije,« je pojasnil Balažic. Po odhodu Dolenca je prevzel vodenje Inštituta za sodno medicino, kjer se je sicer zaposlil leta 1984, in ga nato uspešno vodil nadaljnjih 20 let – med letoma 1999 in 2019.
Raziskoval čas nastopa smrti
Inštitut za sodno medicino deluje v sklopu ljubljanske medicinske fakultete, Jože Balažic pa je vseskozi znanje predajal tudi mlajšim generacijam.
»Delo s študenti medicine, dentalne medicine in nekoliko kasneje tudi s študenti prava mi je odpiralo široko področje na polju etičnih vprašanj, ki se v medicini pojavljajo praktično na vsakem koraku. V podzavest se mi je vedno znova vračal stavek akademika Milčinskega, da mora biti dober zdravnik najprej dober človek,« tako sogovornik.
Zato si je zadal nalogo, da bo pri študentih skušal vzpodbuditi isti občutek, ki ga je sam prejel od svojih mentorjev. »Temu sem se posvečal predvsem na področju medicinske etike in deontologije.«
Balažic poudarja, da je sodna medicina medicinska usmeritev, ki se nikakor ne ukvarja izključno z mrtvimi, ampak v veliki meri tudi z živimi. »Zanimiva tema se mi je zdelo raziskovanje časa nastopa smrti, ki sem ga zaključil z zagovorom doktorske disertacije, v kateri sem se posvetil študiju vpliva elektrolitov, kot sta kalij in kalcij, in njunemu naraščanju v dobro zaprtem mediju, kot je očesna steklovina,« je ob tem pojasnil.
Nadaljeval je, da je leta 2006 na pedagoškem področju, ki je bilo zelo ozko povezano s strokovnim in znanstveno-raziskovalnim delom, dosegel naziv rednega profesorja za področje sodne medicine in medicinske deontologije.
Delo in tehnologija sta se, tako kot na vseh področjih, razvijala tudi v sodni medicini in tudi temu se je bilo treba prilagoditi.
»Strokovni izziv mi je predstavljal razcvet forenzične molekularne genetike, ki je prevzemala odločilno vlogo v procesih identifikacij v zadevah spornih očetovstev in prepoznave neznanih trupel ali delov trupel ter pri himerizmu (kontroli presajenega kostnega mozga, op. p.),« je navedel enega od največjih izzivov.
Prvi DNK forenzični laboratorij
Vseskozi je pridobival tudi nova znanja in izkušnje na področju molekularne genetike. Tudi na Inštitutu za pravno medicino Univerze v Münstru v Nemčiji, ki je po njegovih besedah predstavljal eno od evropskih referenčnih institucij forenzičnih genetskih preiskav.
Vso pridobljeno znanje, predvsem pa izkušnje so bile, kot pravi, zelo koristne leta 1995 pri ustanovitvi prvega DNK forenzičnega laboratorija. »Kmalu po ustanovitvi smo pričeli z laboratorijskimi preiskavami v kazenskih in civilnopravnih postopkih za potrebe slovenskih sodišč, na primer preiskave v zadevah spornih očetovstev, preiskave pri kaznivih dejanjih z analizo DNK kot vrhunsko identifikacijsko metodo bioloških sledi in kasneje z DNK preiskavami ob presaditvi kostnega mozga,« je razložil.
Po desetletjih uspešnega dela danes meni, da področje sodne medicine v Sloveniji temelji na izkušnjah zaenkrat edinega inštituta za sodno medicino, torej tistega s sedežem na ljubljanski medicinski fakulteti, ki je tesno povezan s katedro za sodno medicino in deontologijo. Balažic je bil zadnja štiri leta pred upokojitvijo tudi njen predstojnik.
Pri tem je dodal, da na strokovnem področju velik del opravil opravijo specialisti sodne medicine, ki so zaposleni na oddelkih za patologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, v Splošni bolnišnici (SB) Celje in deloma v SB Šempeter pri Gorici, pomagajo pa jim tudi posebej usposobljeni specialisti patologije.
Omenil je še, da pedagoški del sodne medicine pokrivata prej omenjena katedra na ljubljanski fakulteti in katedra za sodno medicino na medicinski fakulteti v Mariboru, področje medicinske etike pa pokriva novoustanovljena katedra za medicinsko etiko na MF UL ter katedra za etiko in medicinsko pravo na MF UM.
»Sodna medicina je samostojna specializacija, ki traja pet let in se zaključi s specialističnim izpitom ter nazivom zdravnik specialist za sodno medicino,« je pojasnil aktualno izobraževalno pot.
Smrt ne pomeni poraza
Balažiceva kariera je bila pestra, saj pojasnjuje, da je sodna medicina strokovno področje, ki je ozko vpeto v raziskovanje primerov hudih kaznivih dejanj zoper življenje in telo in je tako praktično desna roka slovenskih preiskovalnih organov, kot sta pravosodje in policija.
»Smrt – ne samo v medicini, ampak v življenju na splošno – vselej predstavlja stres vsem prizadetim. Nihče, niti zdravniki, ni imun na ta stres. Še posebej se ta izraža pri kaznivih dejanjih umorov, ubojev, samomorov in pri smrti mladih ljudi ter otrok,« realno pritrdi. Tako se je vseskozi zavzemal za to, da imajo tako policisti, kriminalisti, gasilci, reševalci, svojci kot tudi zdravniki možnost psihološkega posvetovanja in obravnave. »Menim, da je to v Sloveniji postala stalna praksa, koliko pa je izkoriščena, je odvisno od posameznika.«
V letih dela je naš sogovornik spremljal veliko primerov. Kot pravi, se je vedno držal navodila akademika Milčinskega, da se zdravnik nikoli ne sme identificirati z žrtvijo in da smrt v medicini za zdravnika ne pomeni poraza.
»Najbolj so se mi vtisnile v spomin žrtve v rovu svete Barbare, v rudniku Huda jama pri Laškem. Otroci kot žrtve kaznivih dejanj so mi bili vedno velik izziv. Pri tem sem se vedno spomnil besed pokojnega akademika Jožeta Trontlja, da če je zdravnik naredil vse, kar je v njegovi moči, je lahko miren tudi pred svojo vestjo,« je povedal na vprašanje, kateri primeri so bili zanj najtežji za raziskovanje.
Po vseh primerih, pri katerih je sodeloval, pa je prepričan, da imajo vsi tragični primeri hudih kaznivih dejanj v Sloveniji nekaj skupnih vzrokov. To so ljubosumje, pohlep, koristoljubje in slabi medsosedski odnosi.
Ocene so mu bile v ponos
Lani ob zaključku leta smo v Vestniku že pisali, da je Jožetu Balažicu Univerza v Ljubljani za predano pedagoško delo podelila naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Sam pravi, da mu priznanje pomeni veliko ter je spodbuda, da svoje znanje in dolgoletne izkušnje, čeprav je že upokojen, še vedno prenaša na nove generacije študentov.
Poudarja, da je kot profesor študente vedno postavljal v ospredje, pri njih iskal osnovno znanje ter skušal vzbuditi etični čut za sočloveka. Prav ta jih namreč v kasnejšem poklicnem obdobju vodi po zahtevni poti zdravniškega poklica.
»Študentov nisem nikoli zaničeval ali jih zapostavljal. V okviru možnosti sem jim stal ob strani, svetoval in pomagal. Tudi pozneje, ko so že opravljali zdravniški poklic, sem jim bil vedno na voljo za nasvet. Vedno sem se držal smernic, ki smo jih dorekli na začetku vsakega študijskega leta. Ocene študentov v anketah so mi bile vedno v ponos,« zadovoljno pove.
Balažic je svoje znanje in raziskave tudi zapisal, je avtor ter soavtor krepko čez 250 člankov v domačih in tujih znanstvenih in strokovnih revijah.
Domov se še vrača
Jože Balažic sedaj že slaba tri leta uživa zaslužen pokoj. S soprogo Olgo, za katero pravi, da mu je vedno stala ob strani in ga poklicno ter življenjsko podpirala, živita v Ljubljani. V zakonu sta dobila tri otroke, z veseljem pa doda, da jima z ženo jesen življenja krasi pet vnukov. »Dajejo nama veselje in nov zagon,« pozitivno pristavi.
Poklicnega življenja še ni pustil ob strani, saj je na ljubljanski medicinski fakulteti še vedno predavatelj in nosilec predmeta Sodna medicina. Predava tudi na Evropski pravni fakulteti Univerze na Primorskem in na Fakulteti za zdravstvene vede v Izoli.
»Delujem kot tožilec pri Zdravniški zbornici Slovenije, predsednik etične komisije Slovenskega zdravniškega društva, član strokovnega sveta za izvedenstvo pri ministrstvu za pravosodje, član komisije za medicinsko etiko pri ministrstvu za zdravje ter aktivni sodni izvedenec,« še našteje.
Na naše vprašanje, ali ima kakšne hobije, pa doda, da se zaradi obsega dela lahko resneje posveča le enemu. Vrtnarjenju na domačem vrtu.
Čeprav že dolga leta živi v prestolnici, se v domačo regijo rad vrača. »Še vedno jo dojemam kot svoj prvi dom,« zatrdi in doda, da se s sorodniki večinoma srečuje ob praznovanjih in raznoraznih družinskih dogodkih.
Na Balažica pa so ponosni tudi v domači občini, saj je leta 2015 postal častni občan Občine Turnišče. Sklene, da je to v njem le še poglobilo veselje do dela ter ljubezen do domačega kraja.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
