Jure Kljajić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zadnje čase ugotavljam, da človeka ne utrudijo nujno velike stvari. Velikokrat ga utrudi vse tisto vmes. Neskončna pojasnjevanja. Pogovori, pred katerimi že vnaprej sestavljaš stavke v glavi. Situacije, v katerih moraš za nekaj povsem logičnega najprej zbrati argumente, jih zapakirati v celofan, dodati pentljo in paziti, da se ob njih kdo še vseeno ne počuti neprijetno. Sicer mi je za to neprijetno počutje drugega čedalje bolj vseeno … Ampak v redu. Utrudi ga diplomacija tam, kjer bi morala zadoščati zdrava pamet. In tista posebna vrsta vsakdanjih bitk, v katerih pravzaprav sploh nočeš zmagati: rad bi samo, da jih ne bi bilo treba ves čas bíti. Predvsem zato, ker so popolnoma nepotrebne.

Ampak očitno odraslo življenje pride tudi s tem. Z ljudmi, ki odločajo. Z ljudmi, ki so prepričani, da morajo odločati. In z ljudmi, pri katerih se občasno vprašaš, po kakšnem nenavadnem spletu okoliščin so sploh prišli do položaja, s katerega odločajo. Pa pustimo to.

Jure Kljajić

Ker je potem tu še vsa druga greznica, ki se dogaja okoli nas. In ob vsem tem zadnje čase posegam po čedalje več knjigah. In je prav fino.

Ne zato, ker bi se odločila pobegniti od sveta. Čeprav je včasih tudi to povsem spodoben razlog za branje. Predvsem zato, ker se mi zdi, da je svet postal neznosno glasen. Vsi nekaj govorijo. Vsi nekaj vedo. Vsi imajo mnenje, po možnosti dokončno in opremljeno s tremi klicaji. Odpreš telefon in že si sredi prepira, za katerega pred petimi sekundami sploh nisi vedel, da obstaja. Nekdo je ogorčen. Drugi je zgrožen nad ogorčenjem prvega. Tretji razlaga, zakaj sta oba idiota. Četrti prodaja prehransko dopolnilo.

In potem zapreš telefon in odpreš knjigo. Kakšen luksuz. Knjiga ne vibrira. Ne zahteva odgovora. Ne pričakuje pojasnila. Samo čaka.

Damjana Nemeš

Pri meni so zadnje čase na vrsti predvsem kriminalke in psihološki trilerji. Kar je precej nenavadna izbira za človeka, ki trdi, da bere zato, da bi se umaknil od norosti sveta. Očitno se sproščam tako, da berem o umorih, izginotjih, lažeh, sumljivih zakoncih, še bolj sumljivih sosedih in ljudeh, ki imajo praviloma kakšno zelo temno skrivnost. In je prav fino. 

Morda zato, ker je pri kriminalki greznica vsaj urejena. Nekaj se zgodi. Nekdo laže. Nekdo nekaj skriva. Nekdo išče resnico. In obstaja precej velika verjetnost, da boš čez tristo strani izvedel, kdo je kaj naredil in zakaj.

V resničnem življenju tega pogosto nimaš. Tam prav tako bereš med vrsticami, sestavljaš koščke in opazuješ nenavadno vedenje, pa na koncu še vedno ne veš, kaj za vraga se je pravzaprav zgodilo.

Psihološki trilerji so še boljši. Tam skoraj nikomur ne moreš popolnoma verjeti. Pripovedovalec morda laže. Žrtev morda ni žrtev. Prijazen človek morda sploh ni prijazen. Nekdo, ki je prvih dvesto strani deloval popolnoma normalen, ima na strani 243 očitno povsem drugo osebnost.

Skratka, precej podobno življenju, le da je bolje napisano. In potem bereš. Še eno poglavje. Samo še eno. Nenadoma je polnoč, zjutraj moraš vstati, morilec pa še vedno ni razkrit. Pet strani, si rečeš. Res samo pet.

Vanesa Jaušovec

Čez štirideset strani ugotoviš, da si odrasel človek, ki bo naslednji dan neprespan zaradi izmišljenega umora. Ampak tudi to je svojevrsten luksuz. Nekaj ur nisi razmišljal o elektronski pošti. O novicah. O ljudeh, ki nekaj hočejo od tebe. O pogovorih, ki jih bo treba opraviti. O bitkah, ki jih nisi izbral, pa si se nekako znašel v njih.

Bil si nekje drugje. Knjige ne rešijo ničesar. Ko jih zapreš, je svet še vedno tam. Problemi ostanejo. Norosti ostanejo. Tudi ljudje, ki odločajo, bodo naslednje jutro še vedno odločali. Toda nekaj ur jim nisi pripadal.

Tvoj čas je pripadal tebi in neki zgodbi. Morda je prav zato branje postalo moj mali upor. Zvečer odložim telefon, vzamem knjigo in grem preverit, kdo je tokrat koga umoril in kdo o tem laže. Svet za nekaj časa utihne.

No, ista greznica pa bo počakala ... do jutri.