Za zidovi Doma duhovnosti v Kančevcih se je tudi letos za en teden oblikovala posebna skupnost. Več kot osemdeset udeležencev, med njimi ljudje s posebnimi potrebami (Lučke), njihovi starši, prostovoljci in organizatorji, je skupne dni preživelo v znamenju druženja, molitve, petja, izletov in medsebojne pomoči.

»Kančevci so mi odprli nov svet«

Po poklicu je višja medicinska sestra, a delo z Lučkami je zanjo nekaj povsem drugega. »Tukaj se vsak od nas, ki pride, potrudi, da drugega sprejme z odprtim srcem. Če rabi pomoč, mu jo daš, če ne, mu pa podariš lepo besedo ali objem.«

Ko za uspehom stoji močna ekipa

Za sproščenim videzom tabora stoji natančno uigrana ekipa. »Program je v nulo narejen,« pravi Anica in pri tem opiše, da je ključ uspeha v jasni razdelitvi nalog in medsebojnem zaupanju: »Vsak ima svojo funkcijo. Eden skrbi za glasbo, drugi za duhovni program, tretji za organizacijo ali delavnice. Ko nekdo nekaj prevzame, mu zaupamo in se mu drugi ne vtikamo v delo.«

Preberite še

· Slovenija

Konec junija ali tik pred 1. septembrom – kdaj kupiti vse za šolo?

K letovanju pomembno prispeva tudi njena sodelavka Jožica Časar, dolgoletna pomočnica pri organizaciji. Kot pojasnjuje, si prizadevajo, da udeleženci vsako leto spoznajo nov del Prekmurja, zato romanje vedno pripravijo na drugo lokacijo.

Več prejmeš, kot pričakuješ

Med prostovoljci je bila letos četrtič tudi pevka Saša Lešnjek. »Preden prideš sem, misliš, koliko boš ti dal njim. V resnici je pa ravno obratno – koliko oni dajo nam,« pravi. 

Kot posebej dragocen izpostavi trenutek z eno od Lučk na vozičku, ki ji je med romanjem povedala, da je bila po petnajstih letih prvič v gozdu. »To je stvar, o kateri večina med nami sploh ne razmišlja,« pravi Saša in doda, da mnogi k Lučkam pristopajo s predsodkom, češ da ne bodo znali, kako. »Sami sebe nikakor ne doživljajo kot uboge. Živijo vsak dan polno in se imajo super. Marsikaj se lahko naučimo od njih.«

Koraki, ki pomenijo veliko več

Med Lučkami je tretje leto zapored v Kančevce prišel tudi Marko. Na vprašanje, kaj mu letovanje pomeni, odgovori preprosto: »Tukaj se umirim in najdem oddih za mojo dušo.« Med tednom je spoznal številne nove prijatelje, letos pa je s seboj pripeljal tudi številne svoje prijatelje. Za konec izpostavi, da se rad spominja romanja v Dobrovnik in do Bukovniškega jezera, kjer je del poti premagal s hoduljo, brez vozička, kar je bil zanj pomemben osebni dosežek.

Mir, ki povezuje starše, Lučke in prijatelje

Franci, oče ene od Lučk, letos v Kančevce prihaja četrtič, žena in hči pa že petič. »Prvo leto nisem šel, ampak sta doma naredili tako reklamo, da sem rekel – to moram pa pogledati,« se nasmehne. Vsako leto ima teden svojo rdečo nit. Lani je bila zgodba o Danielu, letos o svetem Frančišku. »Brat Stane je res dober pripovedovalec, vse zna duhovno tako doživeto povezati.«

Vsako popoldne se med programom sestanejo tudi starši in si izmenjajo svoje izkušnje. Najbolj ga je presenetil mir, ki vlada kljub veliki skupini. »Čeprav nas je čez osemdeset, vse poteka v takem miru. Ampak ni samo mir, zvečer imajo mladi zabavne prireditve, starejši pa dobimo nekaj za dušo.« O gala večeru, ko se Lučke sprehodijo po rdeči preprogi, pravi: »Vidiš, kako jim sijejo oči. Kako so zaželene, kako so tudi one Božji otroci.« Letovanje bi priporočil vsakomur, »da si napolni baterije za eno leto naprej«, je še pripomnil.

Kraj, kamor se radi vračajo