Maske in maskiranje še vedno del naše tradicije
Na okrogli mizi, ki je potekala v okviru minulega mednarodnega folklornega festivala v Beltincih, so sodelovali etnologi in kulturni antropologi Adela Pukl, Jelka Pšajd in Tomaž Simentinger
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Padel je zastor nad 54. izvedbo mednarodnega folklornega festivala v Beltincih, ki je tudi letos postregel s pestrim programom. Odprli so ga z okroglo mizo, ki je potekala na temo mask in maskiranja med tradicijo in sodobnostjo.
Udeleženci okrogle mize, ki jo je vodil Boštjan Rous, so bili strokovnjaki, ki raziskujejo to področje etnologije in kulturne antropologije: muzejska svetovalka in kustosinja za duhovno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju Adela Pukl, etnologinja, kulturna antropologinja ter muzejska svetnica iz Pomurskega muzeja Murska Sobota Jelka Pšajd in etnolog, kulturni antropolog in folklorist, profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani Tomaž Simetinger.
Okroglo mizo so strokovnjaki odprli z besedami o tem, zakaj se je človek začel maskirati in kaj maska pomeni v etnološkem ter antropološkem smislu. Najstarejše maske, ki obstajajo kot predmeti, so stare približno 7000 let in izvirajo s področja Kitajske. Zakaj točno so jih uporabljali, strokovnjaki ne vedo, sklepajo pa, da so upodabljale duhove mrtvih prednikov.
»Niso pa to najstarejše upodobitve mask. Te so stare med 15.000 in 20.000 leti. Gre za jamske poslikave iz Francije, kjer je zelo zanimivo upodobljen človek na vseh štirih, ki ima spredaj jelenovo glavo in rogovje. Doslej so ga poskušali interpretirati na najrazličnejše načine, a za kaj več imamo premalo podatkov,« tako Tomaž Simetinger.
Na Slovenskem najdemo prve upodobitve mask pri Janezu Vajkardu Valvasorju, v njegovi Slavi vojvodine Kranjske, kjer je upodobil maske za lov. Narisana sta dva človeka, skrita pod kožuhom in z upodobljeno glavo, ki se približujeta nekemu tropu divjadi. Maske, podobne divjadi, ki obiskujejo poročne obrede, poznamo tudi v Prekmurju.
Vzporednice po državi in širše
V Sloveniji imamo kar nekaj mask, za katere pravimo, da so naše tradicionalne. Slovensko področje ima po besedah Adele Pukl zelo bogato in raznoliko pustno dediščino, po drugi strani pa je tudi precej sivih lis. Tako na Gorenjskem denimo poznajo samo vleko ploha. Na drugi strani imajo zelo bogato bero pustnih mask in šeg na Primorskem, Ptujsko-Dravskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah, kjer domuje tudi eden naših najbolj značilnih, pa tudi najbolj skomercializiranih pustnih likov – kurent, poleg njega pa so tu še pustni orači, ruse in cela vrsta drugih likov. Po pokrajinah se razlikujejo tudi simbolika pustnih mask in materiali, ki se uporabljajo za njihovo izdelavo. Pri tem gre za zelo specifično znanje, ki počasi izumira, ga pa po drugi strani pustne skupine zelo dobro ohranjajo.
Veliko vzporednic, kar se tiče mask in šeg, lahko najdemo v drugih evropskih državah. Puklova je pri tem omenila pust, ki je v tej obliki, kot ga poznamo pri nas, značilen bolj za vzhodno Evropo. Medtem ko imata Nemčija in Italija velike karnevale, Belgija mestne karnevale, imamo pri nas manjša lokalna pustovanja, kjer gre pustna skupina od hiše do hiše.
Jelka Pšajd je nato predstavila borovo gostüvanje, ki smo ga v Prekmurju nazadnje imeli v Križevcih leta 2018, ohranjajo pa to tradicijo tudi v Porabju. V preteklosti so ga prirejali bistveno pogosteje, danes pa v luči odseljevanja mladih s podeželja pomenijo velik organizacijski zalogaj. Vzporednice s to šego obstajajo tudi v drugih delih naše države. Imamo različne oblike vleke ploha oziroma poroke z borom. Že Valvasor je pisal o tem, da je v vasi Sveti Križ (danes Vipavski Križ) moralo dekle, ki se do 30. leta ni poročilo, vleči ploh. V Vipavski dolini in na Krasu vleke ploha danes ne poznajo več, ohranila pa se je na Gorenjskem in Štajerskem.
Spremembe so dejstvo
Udeleženci so spregovorili tudi o spremembah. Kot je dejala Jelka Pšajd, je spreminjanje tradicij in dodajanje novih likov ali elementov na primer k borovemu gostüvanju dejstvo, za etnologe pa je pomembno, da vse te spremembe spremljajo. Tako po besedah Adele Pukl veliko tradicionalnih pustnih skupin svoje obhode po domačem okolju prilagaja udeležbi na karnevalih, s čimer največ izgubljajo prav domačini.
Po drugi strani pa so se vse slovenske maske bolj ali manj ohranile ravno zato, ker so se začele pojavljati v novi zgodbi – karnevalski. »Včasih smo se maskirali, da bi preživeli, danes pa se maskiramo zato, da bi preživela šega, mi je nekoč dejal neki kurent,« tako Puklova.
Simetinger je poleg pustnih izpostavil tudi druge maske, ki jih poznamo še danes. Enega starejših virov o maskah imamo iz renesanse, kjer piše, da so se predvsem moški iz višjega sloja oblačili v ženske, ženske pa v moške. Gre za maske, ki so še danes med pustom zelo pogosto upodobljene, pa tudi sicer poznamo danes 'drag queene' in drag šove, kar pa ne povezujemo več s pustom, a gre zgodovinsko gledano za kontinuiteto, ki ji lahko sledimo vse tja do srednjega veka. Drugačna je samo vloga teh mask v današnjem času, saj danes preizprašujejo neke identitete.
Kot je še dejal, je namen maske ta, da zakrijemo svojo identiteto in lahko počnemo ali povemo stvari, ki jih sicer ne moremo ali nočemo. V tem smislu je bil namen maskiranja nekoč enak današnjemu. Pri tem je povlekel vzporednice z nogometom in navijači – tudi tam se ljudje oblečejo v drese, si nadenejo razna pokrivala, se namažejo po obrazu, zato je tudi to oblika maskiranja, s tem da v sodobnem pomenu. »Na eni strani imamo tako dolgo zgodovino, na drugi pa neke sodobne oblike maskiranja, ki jih na prvi pogled ne bi povezali s kurenti in podobnim, vendar povezave obstajajo,« je sklenil.
Nazaj k tradiciji
Etnologi so se dotaknili tudi prihodnosti, ki je neizbežno povezana z digitalizacijo, ter pogleda mladih na tradicijo. Po mnenju Puklove mladi resda živijo v svojem (digitalnem) svetu, a imajo kljub vsemu občutek za tradicijo in jih ta še vedno zanima.
»To lahko trdim tudi na podlagi razstave, ki jo trenutno imamo v muzeju – otroci so fascinirani nad maskami, zanimajo jih in začnejo razmišljati o tem. Je pa res, da je težje v tistih okoljih, kot je okolica Ljubljane, od koder prihajam sama, kjer nimamo nobenih tradicionalnih pustnih likov. Ko pa hodim po terenu, pa vidim, da tradicionalne pustne skupine uspešno vključujejo mlade in da se mlade generacije ponovno vpenjajo v te šege, kar se mi zdi super.«
Po Simetingerjevih besedah danes niso digitalni samo mladi, saj smo digitalni vsi, le bolj ali manj zavestno. Po njegovem mnenju je to, da na spletu zakrijemo svojo identiteto, soroden proces temu, kar predstavlja maska – torej da si nekdo drug in pod drugim imenom denimo pljuvaš po nekom.
In kako naprej? Jelka Pšajd poziva, da se ne odpovemo tradicijam in šegam, ki že obstajajo, s čimer se je strinjala tudi Adela Pukl. »Želim si, da bi se obstoječe tradicije ohranjale, in tudi opažam trend, da ljudje iščejo informacije, kaj in kako je bilo včasih. Njihove interpretacije te dediščine v sodobnem času so pač njihova odločitev, ampak mislim, da se ljudje spet vračajo k svojim koreninam. Dokler imamo pripadnost neki skupnosti, dejavnosti, šegi, je to tisto, kar bo te stvari ohranjalo in jih gnalo naprej.«
Razstava o Francetu Maroltu
Po okrogli mizi so v razstavnih prostorih beltinskega gradu odprli razstavo o Francetu Maroltu in njegovi zapuščini. Avtorici te sta Urša Šivic in Anja Serec Hodžar. Razstava sledi Maroltovi ideji iskanja tistega folklornega gradiva, s katerim je utemeljeval slovensko nacionalno istovetnost. V današnjem spominu je Marolt znan predvsem kot skladatelj, raziskovalec in ustanovitelj akademskega pevskega zbora, folklornega inštituta in akademske folklorne skupine, vendar pa njegova zapuščina razkriva precej več. Na razstavi je prikazano tisto, kar priča o njegovi delavnosti, predanosti glasbi in iskanju idealov, hkrati pa ne prikriva vzgibov, ki so ga vodili v vsakokratnem iskanju slovenskosti, pristnosti in avtentičnosti. Obogatena je z dokumenti in fotografijami, ki pričajo o Maroltovem raziskovanju prekmurskega prostora. Sledi njegovega dela so v praksi vidne še danes in so del tega, kar veliko Prekmurcev dojema kot svojo dediščino in identiteto. Na njegovo pobudo je leta 1938 denimo nastala folklorna skupina v Beltincih. V prihodnjih mesecih bodo organizirali več vodenj po razstavi. Ob tej so si obiskovalci lahko ogledali še razstavo izdelkov tradicionalnih ročnih spretnosti Anice Crnkovič in pa razstavo črjanskih pustov, značilnih za Črno na Koroškem in okolico.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
