Kolumna: Ko je polna steklenica vredna več kot milijon
Včasih človek potrebuje le prazno steklenico vode, da začne razmišljati o smislu življenja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes sem sedel na kolo. Baška, sonce, morje, nekaj klancev in jaz, prepričan, da imam vse pod nadzorom. Saj sem vendar izkušen kolesar. Dokler se nisem med vračanjem znašel sredi ničesar, na platoju Mesečina nad Baško, z izpraznjeno steklenico. To je trenutek, ko ugotoviš, kako hitro se lahko v življenju spremenijo prioritete.
Naenkrat niso več pomembni avto, hiša, telefon, služba, niti to, kaj in koliko si v življenju dosegel. Pomembna je le steklenica vode. Prazna.
Rahlo dehidriran in nekoliko bolj ponižen sem se komaj privlekel nazaj v Baško.
Priljubljen kraj na Krku sem obiskal kot član upravnega odbora počitniškega doma Murska Sobota. Priznam – bilo je čudovito. Trije dnevi morja, okusne hrane, prijetnih ljudi in tistega posebnega občutka, ki ga začutiš le v Baški.
Tokrat sem jo doživel drugače. To ni hotel, še najmanj kak luksuzni resort. Je dom. In veste, kdo tak dom potrebuje? Otroci. To sem spoznal v teh treh dneh.
Sedel sem na plaži in jih opazoval. Bilo jih je ogromno. Mlajši so se potapljali in iskali školjke ali zanimive kamne. Malo večji pa so se lotevali že nekoliko bolj pomembnih življenjskih podvigov – na pomolu so se izmenjevali prvi pogledi, našle so se simpatije in se dogajalo nerodno poletno spogledovanje.
In potem opazim skupino otrok, stari so bili od osem do deset let, ki so se učili jadrati. Vsak na svoji mali jadrnici, okoli njih pa inštruktorji v čolnih. Usmerjali so jih, jim pomagali in skrbeli za varnost. Ko so končali, pa presenečenje. Vsak otrok je moral svojo jadrnico sam potegniti iz vode na posebnih kolesih in jo oprati. Gledal sem jih, te majhne otroke, kako so se trudili, vlekli in porivali svoje jadrnice. Sprva so se mi prav zasmilili. Potem pa sem pomislil, da je morda prav to tisto, kar otrok potrebuje. Ne nekoga, ki bo opravljal naloge namesto njega, ampak nekoga, ki mu pokaže smer, potem pa ga pusti, da poskusi sam. Samostojnost!
Menim, da jim odrasli danes to premalokrat dovolimo. Biti samostojni. Otrokom želimo dati vse – udobje, varnost, čim več možnosti –, po drugi strani pa jih moramo včasih skoraj prositi, naj pospravijo za sabo.
Otroci z jadrnicami pa so imeli svojo lekcijo življenja. Inštruktor jih je pripeljal do obale, jadrnico pa so na kopno morali spraviti sami. In to je bistvo. Ne bazen, ne razkošje. Izkušnja. In Baška je pravi kraj za takšne izkušnje. Tudi sam sem jo obiskal že kot šolar v šoli v naravi.
In potem pri kosilu doživim pravo malo razodetje. Domači sok. Iz aluminijaste skodelice. Bi si želeli še česa?
Za trenutek sem se vrnil v svojo mladost. Ista Baška, drug čas. Vprašal sem se, kaj mi je bilo pomembno takrat in kaj mi je pomembno danes. Ne, ne mislim, da sem bil takrat srečnejši, imel pa sem drugačna pričakovanja.
Morda se prav v tem skriva življenjska lekcija. Sčasoma se človek obda z vedno več stvarmi, ki naj bi jih potreboval. Več želja, več možnosti, več udobja. In ko tako sedim z aluminijasto skodelico v roki, ugotovim, da je bilo za dober dan nekoč potrebnega precej manj.
Pomislim na knjigo Alkimist, ki sem jo prebral te dni. Ne toliko zaradi zaklada, ki ga išče glavni junak, ampak zaradi preproste misli – človek včasih prepotuje dolgo pot, da bi na koncu razumel nekaj, kar je bilo ves čas pred njim. Tudi z nami je tako. Ves čas nekaj iščemo, dodajamo, izboljšujemo, si česa želimo. Medtem pa spregledamo stvari, ki so nam že dane.
Morda je naš največji zaklad že življenje samo, le da moramo nanj pogledati z druge perspektive. Ni nam treba ves čas iskati nečesa novega, večjega in bolj bleščečega. Dovolj je, da odpremo skrinjico, ki jo imamo pred seboj. Kajti ko nimaš več česa natočiti v svojo skodelico, postane marsikatera stvar, za katere smo prej mislili, da je pomembna, v trenutku nepomembna.
In tukaj se spet vrnem k Baški.
Takšni domovi ne živijo zaradi zidov. Žive jih delajo ljudje. Ravnateljica, kuharice, zaposleni in vsi tisti, ki naredijo še marsikaj, česar gostje niti ne opazimo, in za katere se zdi, da imajo nekje skrito dodatno baterijo. Vedno je nekaj treba urediti, pomagati, premakniti, rešiti. In če je treba kaj narediti še prostovoljno, tudi to ni problem. Takšni ljudje so razlog, da Baška (počitniški dom) ni samo stavba. Baška živi.
In zato potrebuje tudi prihodnost. Počitniški dom Murska Sobota v Baški potrebuje prenovo. Pa ne zato, da postane hotel s petimi zvezdicami. Zato, da še naprej ostane dom. Dom, ki bo otrokom omogočil iskanje školjk, učenje jadranja, da bodo lahko prvič samostojno potegnili svojo jadrnico iz vode ali na pomolu doživeli svojo prvo simpatijo.
Zato bi si želel, da bi ravnatelji in ravnateljice osnovnih šol pri iskanju destinacije za šolo v naravi razmislili o Baški. Ne iščimo vedno bazenov, luksuza in hotelskega udobja. Otroci nam sami pokažejo, kaj potrebujejo – morje, družbo in priložnost, da dokažejo, kaj zmorejo.
Potem pride večer, ko se ustavim in osupnem. Zaposleni pripravljajo piknik. Pogrnjene mize, kuharice so pripravile solate in priloge, meso se že peče na žaru. Nobenega prestiža, nobenega blišča. Samo ljudje, dobra volja, hrana in druženje. Veličastno.
V trenutku razumem, zakaj je Baška (počitniški dom) pomembna. Ne zaradi tega, kar ima. Ampak zaradi tega, kar zna ustvariti iz tega, kar ima. Baška ima svoje poslanstvo. Otrokom omogočiti nekaj dni druženja, da doživijo morje, se naučijo česa novega in postanejo za kakšen korak bolj samostojni. Zato jo je vredno ohraniti in prenoviti. Ne zato, da postane nekaj drugega, ampak zato, da lahko še naprej ostane dom za otroke.
Morda smo v življenju res vsi malo podobni meni danes na kolesu. Vozimo, vozimo, nabiramo kilometre, premagujemo klance in hitimo naprej. Potem pa se v nekem trenutku ustavimo in zmanjka vode. Takrat se za trenutek vse postavi na svoje mesto.
Prevečkrat iščemo nekaj velikega, novega, tisto, česar še nimamo. Medtem pa spregledamo tisto, kar nam je že dano. Dovolimo si to pravočasno spoznati.
Morda bo kateri od teh otrok nekega dne sem pripeljal svoje otroke. Sedel bo na isti terasi, gledal proti morju in se spomnil aluminijaste skodelice, domačega soka, prijateljev in vseh tistih majhnih stvari, iz katerih so nastali veliki spomini. To bo potrditev, da smo nekaj naredili prav.
Jaz pa bom naslednjič na kolo vzel dodatno steklenico vode. In ko bom gledal proti Baški, bom morda pomislil tudi na knjigo, ki mi jo je nekoč podarila posebna oseba. Na posvetilo, zapisano na prvi strani. Besed, ki jih takrat morda nisem razumel tako, kot jih razumem danes.
Zanimivo, kako se nekatere stvari v življenju sestavijo šele čez čas. Ne bom jih razlagal, nekatere morajo ostati malo skrivnostne. Samo ena beseda bo dovolj.
Mektub. Zapisano je.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
