Kolumna: Prometna kultura je pri nas je včasih res na psu
V prometu vsak kdaj stori kakšen prekršek. Verjetno nehote, ampak zgodi se nam. Malo več strpnosti zato nikakor ne bi škodilo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pred dnevi sem brala zapis mame gibalno oviranega otroka, ki se je na družbenem omrežju hudovala nad tem, da na parkirišču pri Zdravstvenem domu Murska Sobota na parkirnih mestih za invalide velikokrat parkirajo ljudje, ki do tega niso upravičeni. »Bodisi nimajo invalidske izkaznice ali so preveč leni, da bi našli ustrezno parkirišče,« je zapisala.
Opisala je, kako mora sina, ki ne hodi, nositi čez celotno parkirišče, ker na primernem mestu ne najde prostora. Pozvala je k ukrepanju. »Z največjim veseljem jim predam težave in tegobe svojega otroka, če se bodo le lahko znašli v taki situaciji. Upam, da se začnete zavedati, da so na svetu ljudje, ki so v primerjavi z vami veliko manj privilegirani, kot ste sami,« je zapisala. Dodala je še, da ljudi opozarja, da niso ravnali prav, njihov odgovor pa je navadno, da ni parkirišč ali da so nekoga odložili in čakajo.
Izgovor, da ni parkirišč, je postal skoraj mantra vsakdana. A po mojem skromnem mnenju je razlog velikokrat to, da bi se vsi radi povsod pripeljali kar do vrat. Da bi imeli pet korakov do stanovanja, trgovine, drugih opravkov. Zato pa se vozila puščajo na parkirnih mestih za invalide, pred vhodom v trgovino, čeprav je nekaj metrov stran mesto za to, na cesti in podobno. Žal tako ne gre.
Drug vidik je seveda ekonomski. Že od začetka maja, ko so se ob dovozu na divje parkirišče v središču Murske Sobote pojavile zapornice in se je uvedla parkirnina, se sprašujem, kam so izginili avtomobili. Verjetno imamo vsi v spominu do konca zabasano parkirišče, ki po uvedbi plačevanja parkirnine sameva. Sama več kot 20 (verjetno je že to preveč visoka ocena) avtomobilov tam še nisem videla.
Kje torej sedaj vsi parkirajo? Nedvomno v službo ne prihajajo z avtobusom. Nekako nam je prešlo v navado, da ko se v prekmurski prestolnici na nekem mestu uvede parkirnina, je narobe vse, krivi so vsi, tudi tisti, ki s tem nimajo nič. Po drugi strani pa to vzamemo za samoumevno, ko pridemo v Maribor, Ljubljano in tam precej dražje plačamo uro parkiranja. Ali kje na morju, kjer so cene še bolj zasoljene.
Kultura v prometu pri nas je včasih res na psu. Oziroma kultura obnašanja, saj sta povezani. Danes se kar tako, tebi nič, meni nič, po družbenih omrežjih objavljajo fotografije vozil z jasno vidnimi registrskimi tablicami, zraven pa voznike v opisih zmerjajo z ne vem kakšnimi vse psovkami. Skrajno neprimerno. Razumem, nekomu ni všeč, če je nekdo parkiral prek črte, način, kako je prehiteval, ampak ali ga je za to res treba javno blatiti. Če vas je nekdo ogrožal, če je objestno vozil, je to stvar za policijo. Ne za javno obračunavanje. Sploh pa se pri tem vprašam, kako ste imeli še čas narediti fotografijo.
Če bi vsi to počeli, bi imeli poplavo tovrstnih objav. Ker smo lahko na koga jezni vsakič, ko sedemo za volan. Ker se na primer pelje 30 namesto 50, ne prižge smernika, vozi po sredini vozišča, je pred nami traktor in ne moremo mimo. Ali vam v križišču, kjer je vidno, da prihajaš, izsili prednost tovornjak. Tega od vsega najbolj ne maram, a še nobenega nisem fotografirala in ga objavila na facebooku, sem pa, priznam, bentila v avtu.
V prometu vsak kdaj stori kakšen prekršek. Verjetno nehote, ampak zgodi se nam. Malo več strpnosti zato nikakor ne bi škodilo. Hudujemo se lahko sami pri sebi, povemo, kar mislimo, nato pa pozabimo. Ni treba takoj celemu svetu vedeti, kako smo danes jezni, ker je nekdo vozil drugače, kot mi mislimo, da bi moral. Se pa v nekaterih situacijah ne razjeziš, ampak bolj prestrašiš. Prejšnji teden, ko sem se peljala po vozišču v bližini priključkov za avtocesto, je z moje leve strani po kanalu pridrvel motokrosist. Ko sem zaznala njegovo hitro vožnjo, sem se prestrašila, saj sem že mislila, da bo zapeljal pred mene, meni pa ne bo uspelo pravočasno ustaviti. Močno sem zavirala, on je k sreči ustavil, jaz pa sem potrebovala še nekaj trenutkov, da sem prišla k sebi.
Promet je nepredvidljiv in s sočasno uporabo telefonov postane še bolj. Zato bodimo raje previdni in mirnejši, v primerih, kot je zapisan v uvodu, pa le opozarjajmo, saj so nekatere pravice posameznikov upravičeno nad dnevno voljo in izgovori voznikov.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
