Pred novim šolskim letom: Ali je otrok pripravljen?
Pred novim šolskim letom logopedinja poudarja, da prvošolec bolj kot predhodno stvarno znanje potrebuje nekatere veščine.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Čeprav se zdi, kot da je še včeraj zadnjič zazvonil šolski zvonec, nam brezskrbni poletni dnevi počasi mahajo v slovo. Avgust se poslavlja, september pa odpira vrata novemu šolskemu letu.
Nekateri bodo prag učenosti letos prestopili prvič. Zlasti zanje bo to izjemen in nepozaben dan, utrinke katerega bodo s sabo nosili vse življenje. A prvemu dnevu sledi drugi, precej običajen šolski dan in temu naslednji. Vsak naslednji bo s sabo prinesel novo znanje, ki ga bodo otroci morali usvojiti. In čeprav radi poudarjamo, da za osnovnošolsko izobraževanje ni potrebno nobeno predznanje, ni čisto tako.
Sicer šolski sistem nikakor ne pričakuje, da bi otrok poznal črke ali znal brati in računati. Bolj kot stvarno znanje so potrebne veščine. Veščine, ki bodo otroku olajšale spremljanje pouka, pomnjenje in dokazovanje znanje, ko bo prišel čas za ocenjevanje.
Današnja rubrika je namenjena prav temu – pregledu področij, na katerih lahko (bodoče) prvošolčke in navsezadnje tudi njihove starejše prijatelje podpremo, da bo učenje čim prijetnejša izkušnja, obiskovanje šole pa v veselje, ne v breme.
Med najpomembnejša področja, ki jih pri učencih velja spodbujati, štejemo socialno zrelost, razumevanje navodil, pripovedovanje, pozornost, samostojnost, fonološko zavedanje in odnos do učenja.
Socialna zrelost
Socialno zrel otrok je sposoben ustrezno vzpostavljati in vzdrževati odnose z drugimi, sodelovati, upoštevati družbena pravila ter svoje vedenje prilagajati razmeram in potrebam drugih.
To v vsakdanjih situacijah pomeni, da se socialno zrel otrok zna vključiti v skupino, sodelovati z drugimi, spoštovati pravila, izražati svoje potrebe na primeren način in gladiti nesoglasja. Pri vstopu v šolo je pomembna, ker otroku omogoča, da se prilagodi novemu okolju, sodeluje z učiteljem in vrstniki ter se učinkovito vključuje v pouk.
Otrok zna počakati na vrsto, deliti stvari in sodelovati z drugimi, zna vzpostaviti stik z vrstniki in vzdrževati prijateljske odnose, zna upoštevati dogovorjena pravila in navodila odraslih, zna izražati svoje potrebe, čustva in mnenje na primeren način, zna se spoprijeti z nesoglasji in konflikti brez pretiranih čustvenih izbruhov, sposoben je sprejeti poraz, kritiko ali zavrnitev in se ponovno vključiti v dejavnost, postopoma razvija samostojnost in odgovornost za svoje vedenje.
Socialna zrelost ne pomeni, da je otrok vedno miren, ubogljiv ali brez konfliktov. Pomeni predvsem, da ima dovolj razvite socialne in čustvene spretnosti, da se lahko prilagodi šolskemu okolju in se uči skupaj z drugimi.
Razumevanje navodil
Razumevanje navodil pomeni otrokovo sposobnost, da posluša, razume in pravilno izvede zahtevano. Pri tem mora prepoznati bistvo navodila, si ga zapomniti in svoje vedenje prilagoditi zahtevi. Ob vstopu v šolo je to zelo pomembno, ker otrok vsakodnevno prejema različna navodila učitelja, na primer: »Odpri zvezek, napiši datum in nato reši prvo nalogo.« Otrok mora razumeti, kaj mora narediti, v kakšnem vrstnem redu in kdaj.
Dobro razumevanje navodil otroku omogoča samostojnejše delo pri pouku, uspešnejše sledenje pouku in šolskim dejavnostim, pravilno izvajanje nalog, lažje upoštevanje pravil in dogovorov, manj nesporazumov in občutkov neuspeha, učinkovitejše vključevanje v skupinsko delo.
Pomembno je tudi razlikovati med razumevanjem navodila in sposobnostjo izvedbe. Otrok lahko navodilo popolnoma razume, vendar ga zaradi slabše pozornosti, spomina, motorike ali drugih razlogov ne izvede pravilno.
Pripovedovanje
Pripovedovanje pomeni otrokovo sposobnost, da smiselno, razumljivo in povezano izrazi svoje misli, doživetja ali zgodbo. Pri tem uporablja ustrezne besede, povezuje dogodke v smiselno celoto ter upošteva osnovno časovno in vzročno zaporedje.
Ob vstopu v šolo je pomembno, ker je govorno izražanje eno izmed temeljnih sredstev učenja in sporazumevanja. Otrok mora znati povedati, kaj se je zgodilo, opisati sliko ali dogodek, odgovoriti na vprašanje, izraziti svoje mnenje in razložiti, česa ne razume.
Pri pripovedovanju so pomembni predvsem: jasnost in razumljivost otrokovega govora, smiselno zaporedje dogodkov, oblikovanje povezanih in smiselnih povedi, ustrezna uporaba besedišča, sposobnost opisovanja oseb, predmetov, dogodkov in doživetij, upoštevanje osnovnih vprašanj kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, sposobnost poslušanja in nadaljevanja pogovora.
Dobro razvito pripovedovanje je pomembno tudi za kasnejše opismenjevanje. Otrok, ki zna razumljivo pripovedovati in povezovati dogodke, lažje razume zgodbe, prepoznava njihovo strukturo ter kasneje razvija razumevanje prebranega in pisno izražanje.
Pozornost
Pozornost je sposobnost, da otrok usmeri, vzdržuje in po potrebi preusmeri svojo pozornost na dejavnost ali informacijo ter pri njej vztraja dovolj dolgo, da jo lahko uspešno dokonča. Ob vstopu v šolo je pomembna, ker mora otrok pri pouku poslušati učitelja, slediti navodilom, spremljati razlago, opravljati naloge in hkrati odmisliti različne motnje iz okolja.
Pri tem so pomembni predvsem sposobnost osredotočanja na nalogo, dovolj dolgo vztrajanje pri dejavnosti, sposobnost poslušanja in sledenja informacijam, preusmerjanje pozornosti z ene dejavnosti na drugo, selektivna pozornost – osredotočenje na pomembne informacije in zanemarjanje nepomembnih, postopno razvijanje sposobnosti, da otrok sam uravnava svojo pozornost.
Dobro razvita pozornost otroku omogoča, da bolje razume navodila, uspešneje rešuje naloge, sodeluje pri pouku in se lažje uči.
Samostojnost
Samostojnost je sposobnost otroka, da glede na svojo starost in sposobnosti samostojno opravlja vsakodnevne naloge, prevzema odgovornost ter po potrebi ustrezno poišče pomoč. Ob vstopu v šolo je pomembna, ker mora otrok postopoma prevzemati odgovornost za svoje šolsko delo, osebne stvari in vsakodnevne dejavnosti. Samostojen otrok lažje sledi šolskemu ritmu in se počuti bolj kompetentnega.
Pomembna je predvsem sposobnost samostojnega oblačenja, obuvanja in skrbi za osebno higieno, skrbi za svoje osebne predmete in šolske potrebščine, samostojnega začetka in dokončanja preproste naloge, iskanja rešitve, preden poišče pomoč odraslega, prositi za pomoč, kadar je ta res potrebna, upoštevanja rutine in prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in naloge.
Pomembno je, da samostojnost ne pomeni, da otrok vse zmore brez pomoči, ampak da zna sam narediti tisto, kar je glede na njegovo razvojno stopnjo pričakovano, ter zna prepoznati, kdaj pomoč potrebuje.
Fonološko zavedanje
To je sposobnost otroka, da prepoznava, razlikuje in razčlenjuje glasovne enote govorjenega jezika, kot so rime, zlogi in posamezni glasovi, kar je pomembna osnova za učenje branja in pisanja. Ob vstopu v šolo je zelo pomembno predvsem zato, ker je eden eno od ključnih pogojev za učenje branja in pisanja. Otrok mora postopoma razumeti povezavo med govorjenimi glasovi in zapisanimi črkami.
Kaže se na primer v sposobnosti, da otrok: prepozna in tvori rime (npr. miška – hiška), prepozna prvi ali zadnji glas v besedi, besedo razdeli na zloge (npr. ma-ma), prešteje ali določi število zlogov v besedi, prepozna, ali se dve besedi začneta ali končata z enakim glasom, postopoma prepoznava in razlikuje posamezne glasove v besedah, združuje posamezne glasove v besedo.
Odnos do učenja
Odnos do učenja zajema otrokovo motivacijo, zanimanje in pripravljenost za pridobivanje novega znanja ter njegovo doživljanje učenja kot smiselne in prijetne dejavnosti. Ob vstopu v šolo je pomemben, ker otrok ne potrebuje le določenih znanj in sposobnosti, temveč tudi notranjo pripravljenost za učenje, sodelovanje in vztrajanje pri dejavnostih, tudi kadar so te zahtevnejše.
Kaže se predvsem v tem, da je otrok radoveden, zanimajo ga nove stvari, postavlja vprašanja in želi izvedeti več, se z veseljem vključuje v različne dejavnosti, je pripravljen poskusiti nekaj novega, tudi če mu sprva ne uspe, pri nalogi vztraja in je ne opusti takoj ob težavi, zna sprejeti napako kot del učenja, doživlja uspeh kot spodbudo in je ponosen na svoje dosežke, zna sprejeti spodbudo, usmeritev ali popravek odraslega.
Pomembno je, da odnos do učenja ni enak šolskemu znanju. Otrok je lahko pred vstopom v šolo zelo uspešen pri posameznih znanjih, vendar ima manj spodbuden odnos do učenja. Za šolsko pripravljenost je pomembno predvsem, da je motiviran za raziskovanje, pripravljen sodelovati in vztrajati.
Vstop v šolo je pomemben mejnik v otrokovem življenju, pri katerem ni pomembno le, kaj otrok že zna, temveč tudi, kako se znajde v novem okolju, kako sodeluje z drugimi, razume navodila, vzdržuje pozornost, pripoveduje, skrbi zase, sprejema nove izzive in se loteva učenja.
Socialna, čustvena, jezikovna in spoznavna področja se med seboj prepletajo in skupaj ustvarjajo temelje za uspešno vključevanje v šolsko okolje. Zato pripravljenosti na šolo ne moremo razumeti kot trenutnega dosežka ali preverjanja znanja, temveč kot proces otrokovega celostnega razvoja.
Najpomembnejše je, da otroku omogočamo spodbudno okolje, v katerem lahko razvija samozavest, radovednost, samostojnost in veselje do učenja ter v šolo vstopi z občutkom, da zmore in da je učenje nekaj, česar se lahko veseli.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
