Kolumna: Ko boli srce
Čeprav vsi vemo, da je sindrom zlomljenega srca lahko vzrok smrti, se hkrati zdi, da je to skoraj nemogoče in da je bila ta tema predvsem predmet umetniškega ustvarjanja
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nedavno sem si ogledala dokumentarni film, ki bi ga moral videti vsak specialist družinske medicine, za kardiologe pa upam, da so s to temo seznanjeni, čeprav me še na nobenem pregledu niso vprašali, kakšna čustva so bila v zadnjem obdobju pred pregledom prevladujoča.
Čeprav vsi vemo, da je sindrom zlomljenega srca lahko vzrok smrti, se hkrati zdi, da je to skoraj nemogoče in da je bila ta tema predvsem predmet umetniškega ustvarjanja v romantiki.
Kanadski dokumentarni film Ljubezen boli – znanstvena razlaga strtega srca pa nam na primerih trpečih posameznikov in računalniških tomografij njihovih možganov nazorno prikaže, kako čustva vladajo telesu in kako ga lahko trajno poškodujejo ali celo uničijo, pa tudi, da je ozdravitev možna s spremembo molekularne biologije naših celic, ki se intenzivno odzivajo na vsako našo misel. Sproščen dopust pa lahko naredi čudež in briljantno okrepi naš prizadeti imunski sistem.
V filmu odkrito spregovori zapuščen moški, ki zavrnitve svojega partnerja ne more umestiti v življenje in neznosno trpi. Pripravljen je sodelovati v testiranju spojine, tablete, ki deluje na nevronske povezave tako, da misel na zapustitev ne povzroča več tako močne bolečine. Učinek primerjajo z odstranjevanjem tetovaže, ki zbledi šele po večkratnem brušenju, podobno pa je treba zravnati brazgotine v naših možganih. Po nekajkratnih terapijah nastopi olajšanje, ki je vidno tudi na skenu njegovih možganov.
Pravijo, da je bolečina v življenju neizogibna, trpljenje pa je naša izbira, ko se bolečih dogodkov vedno znova spominjamo in bolečino podoživljamo. Ob tem se vedno znova spomnim Lazareva, ki pravi, da človeku ne moreš popolnoma zaupati, da naj bo takšno zaupanje rezervirano za Boga.
Če bi tako razmišljala, bi gospa, ki je naslednja razkrila svojo zgodbo, lažje prenesla razočaranje, ko jo je partner, s katerim sta načrtovala družino in skupno življenje, zapustil brez pojasnila. Ko se je vrnila z dopusta, v skupnem stanovanju ni bilo nobenega njegovega predmeta več.
Seveda sem najprej pomislila, da mu je ponudila odlično možnost elegantnega odhoda, ko je odšla sama na dopust. Verjamem, da se prave vezi oblikujejo na nebu, tako kot razhodi.
V filmu sodeluje tudi znana antropologinja Helen Fisher, pionirka na področju raziskovanja biologije zaljubljenih možganov, saj je odkrila, da se aktivirajo isti deli možganov pri zaljubljenosti in odvisnosti, tako da drži, da je ljubezen slepa in da smo od nje lahko »zadeti«. Toda vse to so na intuitivni ravni že zdavnaj vedeli, saj so amorji s puščico zadeli svoje žrtve ali pa božje izbrance, odvisno od poteka zgodbe.
V filmu sodeluje tudi vedenjska biologinja, ki preučuje voluharje, ki so za srečanje s svojim srčnim izbrancem takoj pripravljeni sodelovati v zahtevnih preizkušnjah, samo da se odpre loputa, ki jih ločuje.
Voluharji so monogamni in ko si izberejo partnerja ali partnerko, jim ostanejo zvesti, če jih loči smrt, pa ostanejo sami.
V našem nezavednem pa ima smrt otroka posebno mesto. Pravijo, da je za starša to največja preizkušnja in kazen, karma.
Mogoče se kdo še spomni slavne igralke Debbie Reynolds, ki je igrala v filmu Pojmo v dežju. Ko je pri 60 letih nenadoma umrla njena hči, je naslednji dan doživela infarkt in pri 80 letih umrla. Lahko bi rekli, da ji je od bolečine počilo srce. Nedolgo se je nekaj podobnega, še bolj tragičnega zgodilo v Srbiji, saj je bolečina ob smrtni nesreči enega od bratov drugega tako prizadela, da se je mrtev zgrudil, naslednji dan pa je umrl še njun oče.
V filmu je v bolnišnici starejša gospa, ki toži za neznosno bolečino v prsih. Po vseh pregledih ugotovijo, da zaradi smrti dobre prijateljice trpi za takotsubo sindromom – sindromom zlomljenega srca ali stresno kardiomiopatijo. Medicinsko je to stanje, ki ga sproži hud čustveni ali fizični stres, zaradi česar se del levega prekata začasno razširi in oslabi. Stanje posnema srčni infarkt, čeprav so koronarne arterije povsem zdrave.
Ime je dobil po japonskem imenovanju meduze, saj srce dobi podobno obliko. Na srečo je stanje ozdravljivo, lahko pa zlomljeno srce, dolgotrajna, kronična osamljenost povzroči številne druge resne avtoimunske bolezni in celo raka.
Film se konča optimistično, s Shakespearjevo mislijo, da je bolje ljubezen izgubiti kot nikoli ne ljubiti, sama pa bom rekla, da nas vsakodnevno zavedanje minljivosti v obliki meditativnega treninga pripravlja na vse nenadne in pričakovane izgube, ki nas vedno znova doletijo. Ob tem se spomnim ljubečih lastnikov psov in njihove bolečine, saj naj bi ljubezen do psa dosegla brezpogojne centre v možganih, kamor nobena druga ljubezen ne seže, zato je bolečina ob izgubi močna in globoka.
Toda tolažilna je misel, da so možgani po izgubah, bolečinah in razočaranjih zmožni ponovne ljubezni. Upam, da tudi njihovi nosilci.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
