V Rajsarjevi gostilni ohranjajo domačnost že 60 let
Redki so Goričanci, ki ne bi poznali gostilne Rajsarjevih pri Gradu. Domačini se tam že vrsto let srečujejo ob kavi in brizgancu po nedeljski maši, praznujejo osebne jubileje in druge dogodke ob pristni domači hrani, tisti bolj od daleč pa pridejo v Pörgo k Rajsarjevim vsaj ob »velki meši«, ko prav tako ne manjka raznih dobrot, po katerih so znani daleč naokrog.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Letos Gostilna - pizzeria Raj, kot nosi ime zadnjih deset let, odkar je vodenje uradno prevzela Lidija Rajsar Ferencek, praznuje 60-letnico delovanja. Veliko slavje so pripravili prav na Marijin praznik, mi pa smo jih obiskali nekaj dni po tem, ko je Lidija, ki je že tretja generacija te znane gostilniške družine, skupaj s hčerko Robertino pospravljala po gostilni, ko so si po velikem dogodku privoščili nekaj dni počitka.
Zgodba Gostilne Rajsar sega v leto 1965, ko je Lidijin dedek Alojz z ženo Terezijo odprl gostilno tam, kjer je bila nekdaj že Baligačeva gostilna. Rajsarjevi sicer izvirajo iz Motovilec, tam še danes stoji njihova domačija. Sin Herman, Lidijin oče, je želel postati zidar, a njegov oče temu ni bil naklonjen. Herman je odšel s trebuhom za kruhom v Nemčijo, medtem pa mu je mama Terezija pisala o ideji, da bi kupili staro Baligačevo gostilno v Pörgi.
To se je tudi uresničilo in leta 1964 so se Rajsarjevi preselili v hišo, ki je do takrat zamenjala že najmanj štiri lastnike, sam objekt pa je bil najverjetneje nekdanja grofovska last. Začetki gostilne so bili dobri, k čemur je pripomoglo »odpiranje« Avstrije in Nemčije, zato se je Herman vrnil s služenja v Celovcu.
Doma se je poročil s Cecilijo iz Otovec in začel pomagati staršem. Gostilna Rajsarjevih stoji v bližini cerkve, kar je pomagalo pri obisku. Letno so priredili po 30 veselic, kjer so gostili tudi znane obraze, zabave pa so prirejali tudi ob raznih drugih praznovanjih, gostili so denimo največ svatb daleč naokoli.
Že od vsega začetka so bili znani po okusni domači hrani. Lidija še danes hrani prvi jedilnik, ki je visel na steni gostilne: tukaj se je dalo dobiti okusno kislo juho, svinjsko pečenko, na jedilniku so bili tudi sendviči in bele žemljice, saj so te takrat za marsikoga pomenile pravo bogastvo.
Leta 1980 je Alojz obrt uradno predal sinu in ta jo je z ženo uspešno vodil 35 let. Herman, ki so ga mnogi od blizu in daleč poznali tudi po »škrabanju remenk«, je prišel na idejo, da bi izdelovali sladoled. Rajsarjev domač sladoled je bil vrsto let prava blagovna znamka. Otroci iz tamkajšnje šole so v vrsti stali in kupovali sladoled, ko so le imeli kak dinar.
Kot se spominja Lidija, je oče ob proščenjih v drugih vaseh vzel hladilno torbo in sladoled prodajal tudi tam. Rajsarjevi so v 80. letih prejšnjega stoletja bili tudi prvi, ki so imeli kavni aparat za espreso, pred tem se je namreč kuhala turška kava.
Skozi leta je gostilna doživela številne prenove in dozidave zaradi potreb po večjem prostoru. Leta 2016 je vodenje gostilne uradno prevzela Lidija in jo tega leta preimenovala v Gostilno Raj. Novo ime ohranja del prejšnjega imena, hkrati pa so to začetnice imen njenih treh otrok – Robertine, Aljaža in Jasmine. Gostilna je današnjo podobo dobila v času epidemije in danes je to sodoben prostor, ki pa ohranja domačnost, ki že desetletja biva tukaj.
Še danes pristni domači okusi
Lidija se je v domači gostilni zaposlila leta 1996, takoj po opravljenem pripravništvu. Obiskovala je srednjo šolo za gostinstvo v Mariboru, a jo je mikalo tudi marsikaj drugega. »Seveda sem razmišljala tudi o drugih poklicnih poteh, zanimala sta me pravo in tudi psihologija, ampak bila sem edinka in nekako je bilo logično, da prevzamem domačo gostilno. V času, ko sem obiskovala srednjo šolo, sta umrla dedek in babica, starša potem nista imela več pomoči.
Po koncu srednje šole sem želela na študij, ampak nekako je naneslo tako, da sem se zaposlila doma,« se spominja Lidija, ki je že takrat prevzela vodenje gostilne, vse od nabave, dogovarjanja s strankami do knjigovodstva, ko je leta 2016 vodenje prevzela še uradno, pa ji je mama predala še kuhalnico. Pri delu ji pomagajo mož in otroci, nekaj ur tudi zaposleni po podjemni pogodbi.
»Ponosna sem tako na svoje prednike kot na svojo družino, da nam je uspelo gostilno obdržati toliko let. To namreč ni samoumevno, tudi pri nas so bili vzponi in padci. Spomnim se denimo recesije leta 1991 v Avstriji in Nemčiji, to je vplivalo tudi na naše poslovanje. Pa epidemija covida-19 – vsak gostinec, ki je preživel ta čas, mu lahko samo čestitam.«
Rajsarjeva kuhinja še danes ostaja pristna domača. Pri njih ne boste našli vnaprej pripravljenih jedi, ne uporabljajo raznih dodatkov in emulgatorjev, ampak, kot pravi Lidija, še vedno stojijo pri štedilniku, kar cenijo tudi njihovi stalni gostje.
Družinska tradicija ostaja: še vedno pripravljajo kislo juho, svinjsko pečenko v šamotni peči, pečejo posolanke, retaše, kuhajo bograč, golaž in dödole. Včasih so še delali domače klobase, zdaj povpraševanja po tem ni več, zato pa najdete pri njih na jedilniku razne zrezke, pice, hamburgerje, solatne krožnike in podobno.
Je pa vsak gost specifičen. »Zadnja leta smo se preusmerili predvsem na avtobusne skupine, tudi šolarje, razna društva pridejo k nam. Veliko je raznih diet, tako da mnogo stvari naredimo po željah gostov. Med drugim smo že delali falafle, pa polnjene paprike, nekoč si je neka skupina zaželela pohanega piščanca …« našteva sogovornica.
Še danes gostijo praznovanja abrahama, druga praznovanja in poroke, za te pripravljajo samopostrežne bifeje, delajo tudi catering. Gostilna sprejme približno 120 oseb, imajo pa tudi veliko teraso ob gostilni in po novem še eno teraso v objektu zraven. To so uredili v letošnjem letu.
Da bi ljudje še hodili k Rajsarju
Na stenah gostilne in v kotičkih se skrivajo spomini na preteklost. Ob letošnjem jubileju so Rajsarjevi namreč razstavili nekaj predmetov in fotografij, ki pričajo o bogati zgodovini gostilne. Na eni od fotografij se še vidi prva kuhinja, spomin nanjo ostaja obokani prostor, poleg nje je nekoč bila izba, ki je služila za gostinski del, zadaj pa dve sobi za prespati, kjer sta spala Lidijina starša ter babica in dedek.
Iz skromne gostilne je prostor z leti zrasel, Lidija pa si želi, da bi se družinska tradicija nadaljevala. Tako so tudi njeni otroci od malega vpeti v delo v gostilni in še danes veliko pomagajo mami, a so našli vsak svojo pot.
Najstarejša Jasmina je profesorica glasbe, Robertina študira razredni pouk in ravno piše magistrsko nalogo, v gostinskih vodah pa je ostal najmlajši Aljaž, ki je trenutno prek Erasmusa na Danskem, kjer nabira izkušnje v eni od Michelinovih restavracij. Pred tem si je že nabiral izkušnje pri Ani Roš, pa tudi v restavraciji Milka v Kranjski Gori, zanima ga fine dining.
»Napeljujem jih k temu, da bi kateri od njih prevzel gostilno ali pa da bi jo obdržali vsaj ob koncih tedna. Poskušam jih naravnati k temu, naj ne zapravijo družinske tradicije, ampak naj jo nadaljujejo, toda ne s takim tempom, kot ga imam sama. Da bi ljudje še hodili k Rajsarju in bi tradicija živela naprej,« pove Lidija, ki sta ji ob jubileju gostilne čast izkazali tudi domača občina in Območna obrtno-podjetniška zbornica Murska Sobota s priznanjem.
Lidija je med drugim tudi vodja sekcije gostincev pri soboški obrtni zbornici, je ambasadorka poklicev kuhar in natakar, pogosto pri njej opravljajo prakso dijaki. A več kot priznanja ji pomenijo zadovoljni gostje, ki se radi vračajo.
To se je pokazalo tudi na nedavnem dogodku, ki se ga je udeležilo nemalo ljudi. Zanje so Rajsarjevi pripravili bogat kulturni program, nastopili so pevci Društva upokojencev Grad, Macho in Mejke, otroci z glasbenimi točkami, gledališka skupina Prefrigani Zgrebaš, godba na pihala iz Središča ob Dravi, glasbena šola Aktual in čarodej Sam Sebastian, kasneje pa je sledila veselica s skupino Vrhovi. Ob tem pa so za goste pripravili še 60 nagrad za 60 let.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
