Darja Štravs Tisu

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Koreograf in plesalec Matjaž Farič se je zadnji petek v maju v Mikku poklonil svoji 40-letni karieri s predstavo, s katero se je njegova pot začela.

Plesni solo Ghost of My Life je leta 1986 na tekmovanju New Dance Competition v Budimpešti prejel nagrado, ki je bila Faričeva prva nagrada v tujini. Po štirih desetletjih so se na oder vrnili Strahovi (Ghosts), ki so na neki način rekonstrukcija tistega plesnega sola iz leta 1986.

Kot je dejal Farič, se mu je za počastitev osebnega jubileja zdelo najprimerneje izbrati delo, ki je prispevalo k njegovemu vstopu v svet profesionalnega plesa. Ta solo je bil kasneje, v času njegovega izpopolnjevanja na Palucca Schule v Dresdnu, nagrajen še na 10. baletnem tekmovanju v Dessauu, takrat ga je odplesal Mario Heinemann.

Ko se je vrnil v domovino, je solu nadel naslov Strahovi, leta 1987 je bil vključen v celovečerno avtorsko predstavo Sanje Maria H, ki je bila izvedena v Klubu mladih (današnji Mikk). Farič je svojo predstavo pravzaprav odplesal le enkrat, saj se je le nekaj dni pozneje hudo poškodoval. Po njegovem okrevanju so bili Strahovi leta 1988 vključeni v predstavo 6. april skupine Vzhodni plesni projekt.

Maja Hajdinjak

»Navdih za predstavo sem črpal iz strahov – nekih zunanjih, pa tudi notranjih. Zunanji strahovi so bili takrat bližina vojne, še zmeraj je obstajala blokovska delitev sveta, pa strah pred jedrskim spopadom, na drugi strani pa so bili osebni strahovi: strah pred osamljenostjo, bolečino, neuspehom in vsem tistim, kar prileze na plano, kadar smo sami s seboj,« razlaga Farič.

Danes Strahovi uprizarjajo zelo podobne stvari, kot so pred 40 leti, saj po besedah avtorja sami pred sabo ne moremo pobegniti. »Hkrati pa se je tudi svet vrnil na podobno točko, kjer je bil leta 1986. Spet se pojavljajo neke nove delitve v svetu, bližina jedrskega spopada pa postaja resna grožnja. Lahko ugotovimo, da smo vmes živeli v neki iluziji, da bodo nekdanji nasprotniki postali partnerji v sodelovanju za mir, ampak te stvari so se z začetkom ukrajinske vojne, mogoče pa celo prej, kar hitro razblinile. Moj solo se je spremenil mogoče samo navzven, ker ko sva s plesalko Jeong Bin Seo začela ustvarjati, sva delala tako, kot da bi ustvarila novo delo. Moj namen ni bil tipična rekonstrukcija, kjer bi ponavljali to, kar je bilo leta 1986, ampak ko je bila predstava postavljena na oder, se je pokazalo, da si ta dva sola, čeprav je med njima skoraj 40 let razlike, nista niti tako zelo različna v neki svoji osnovni sporočilnosti in energiji, s katero komunicirata z gledalcem.«

Darja Štravs Tisu

Veliko neuspehov in nepričakovanih srečnih naključij

Sodobni ples in dejstvo, da se za to poklicno pot odloči moški, je bilo v našem prostoru pred štirimi desetletji morda nekoliko nenavadna odločitev.

»Takrat je to bilo sprejeto z neko skepso, začudenjem, ki pa je potem ob mojih prvih uspehih preraslo v tiho podporo domačega okolja, ampak še zmeraj obstajajo ljudje, ki jim je to nekaj zelo tujega. Prekmurje je pač zelo tradicionalno okolje, sicer pa je v sodobnem plesu kar precej moških plesalcev. Ko sem sam začel, je bilo pomanjkanje moških plesalcev in je bil zato vsak več kot dobrodošel, imel je neki poseben status. Zdaj ko je sodobni ples predvsem v zahodnem svetu, pa tudi v Aziji zelo razvit, je to postalo drugače. Ni več te zagate, kjer bi bilo težko najti moškega plesalca, včasih se celo zdi, da jih je več kot žensk.«

Kot pravi, je sam imel srečo, da je kmalu prišel v stik z učiteljico Alenko Nadai, ki je bila mentorica plesne skupine. Plesni svet se mu je hitro odprl in kmalu so ga opazili v Ljubljani, v Zvezi kulturnih organizacij Slovenije.

Zatem je prišel v stik z Milano Broš, eno vidnejših koreografinj hrvaškega sodobnega plesa v 70. in 80. letih, ki ga je povabila v Zagreb za 14 dni v nekih zimskih počitnicah. »Takrat se mi je močno razširil horizont. Prišel sem v stik z vso smetano takratne hrvaške kulture in potem zame ni bilo nikakršnega vprašanja več – odločil sem se, da bo to moj način življenja.«

Darja Štravs Tisu

Ovir na poti plesalca in koreografa pa ne manjka, zato je o svoji odločitvi velikokrat podvomil, prizna.

»Človek mora biti iz posebnega testa, da se je sposoben spopadati s temi ovirami in da zdrži vso svojo poklicno pot v tem poslu, kajti veliko se jih vda in si omisli neko drugo pot. Že ko sem bil v Dresdnu, sem se kar naenkrat znašel v okolju, kjer so slabo govorili angleško, po drugi strani je bila moja nemščina slaba in imel sem domotožje. Ampak potem ko sem obiskoval muzeje in prišel v stik z vso to zgodovino umetnosti, ki je tam nakopičena, sem si priznal, da v Murski Soboti ne bi imel te možnosti. A ker je bil v Jugoslaviji takrat vseeno malo bolj 'prijazen' socializem, sem se leta 1987 vrnil v Slovenijo, čeprav so mi v Dresdnu ponudili službo predavatelja. To je bila neke vrste napaka, saj je kmalu zatem padel berlinski zid. Moja plesna pot bi se odvila kar precej drugače, če bi takrat ostal.«

Darja Štravs Tisu

Zatem je dve leti živel med Ljubljano in Amsterdamom in se na koncu odločil za Ljubljano.

»Zdelo se mi je bolj pametno biti tam, kjer je zelo zanimivo umetniško dogajanje, in takrat je v Ljubljani vrelo od novih družbenih gibanj, sprememb, na področju kulture se je dogajalo ogromno. Ljubljana je bila neka taka posebna enklava tega novega umetniškega in kulturnega brbotanja in mislim, da je bila to prava odločitev,« meni Farič, ki mu gre zasluga tudi za to, da je na zemljevidu sodobnega plesa tudi Murska Sobota, kjer se bo letos odvil že 21. festival Fronta.

Dolga profesionalna pot spodbudi tudi razmislek o prehojenem, o izpolnjenih ciljih in o tistem, kar se morda ni uresničilo.

»Sam sem pričakoval, da bom lahko trajneje deloval tudi v kakšni instituciji, da mi bo zaupano kakšno vodstveno mesto, ampak se to ne glede na moje reference ni zgodilo. Vendar v življenju pač moraš, če želiš biti uspešen, ustvarjati najboljše v možnih pogojih, v tistih pogojih, ki so, ne v tistih, ki si jih želiš. Ko se oziram nazaj na teh 40 let, vidim polno neuspehov in polno nekih nepričakovanih uspehov ter srečnih naključij. Na dolgi rok je šlo vse po načrtih, ampak na kratke etape se je pot odvijala zelo drugače, kot sem jo načrtoval, na trenutke kaotično, zmeraj je prišlo nekaj vmes – neke težave ali pa neka srečna naključja.«

Med vsem doseženim imajo posebno mesto tudi nagrade. Posebej pri srcu so mu prve nagrade iz let '86 in '87.

»In pa nagrada iz leta 1989 v Parizu, s svetovnega tekmovanja, kjer so takrat izbrali 15 najbolj prodornih koreografov iz vsega sveta, in moje ime in predstava sta bila ob boku največjih svetovnih imen, ki so še danes v vrhu plesa in baleta. Isto leto sem prejel še nagrado Prešernovega sklada. Potem pa je tu še kakšna nenadejana nagrada, kot recimo nagrada za kratko radijsko igro Hamlet, ki sem jo ustvaril med študijem na AGRFT. Na svetovnem tekmovanju radijskih postaj za kratko radijsko formo sem dobil grand prix, in to v konkurenci najbolj prodornih radijskih režiserjev iz celega sveta.«

Predstava potuje naprej

Matjaž Farič danes ne pleše več. Nazadnje je stal na odru leta 2016, ko je praznoval 30-letnico svojega poklicnega delovanja. »Takrat sem se odločil, da je to moj zadnji plesni nastop. Lahko bi še nastopal, ampak ne več na tak način, kot zahteva ta solo,« je odgovoril na vprašanje, zakaj ob 40-letnem jubileju ni sam odplesal svojih Strahov.

Je pa to več kot izvrstno opravila korejska plesalka Jeong Bin Seo, ki jo je Farič prvič videl plesati leta 2024 na mednarodnem koreografskem festivalu v Seulu.

»Takrat me je prešinilo, da je njen ples zelo podoben mojemu plesu, in ves čas mi je rojilo po glavi, kako odlično bi bilo, če bi lahko sodelovala. Naključje je hotelo, da sem jo povabil na gostovanje na festival Fronta, in tam so se zgodili prvi pogovori za sodelovanje v moji predstavi.«

Strahovi so bili tako po več letih uprizorjeni na odru Španskih borcev v Ljubljani in zatem še v Murski Soboti v Mikku. Jeseni sledijo ponovitve predstave, in sicer konec oktobra na mednarodnem koreografskem festivalu v Seulu in po drugih krajih v Koreji ter najverjetneje na kakšnih festivalih na Japonskem.

Sicer pa bo Matjaž Farič oktobra začel ustvarjati novo predstavo z naslovom Senca, ki bo nastala v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Ob ustvarjanju pa je seveda tukaj še festival Fronta, ki ga bomo v Murski Soboti lahko spremljali vsaj še do leta 2029.