Kovač Janez Mir ne odloži kladiva niti v pokoju
Janez Mir je upokojeni umetnostni kovač iz Grabonoša, ki že desetletja ohranja znanje ročnega kovanja, skrbi za kulturno dediščino in verjame, da pravo mojstrstvo nastaja z delom rok, vztrajnostjo in spoštovanjem tradicije.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V času, ko ročno delo vse bolj izginja, Janez Mir iz Grabonoša v Občini Sveti Jurij ob Ščavnici še vztraja pri starem znanju, spoštovanju obrti in ljubezni do železa. Upokojeni obrtnik in umetnostni kovač je svoje življenje posvetil ognju, nakovalu in delu z rokami. Čeprav se je uradno upokojil konec leta 2024, njegovo kladivo še zdaleč ne miruje. »Vse, kar je kovano, je zame sveto. Pa tudi če je staro in zanič,« pove. Mir spoštuje vse, kar je ustvarjeno brez sodobnih strojev, računalnikov in umetne inteligence.
Ni obupal
Želja po kovaškem poklicu se je pri njem rodila že v osnovni šoli. Čeprav sta starša želela, da bi postal kmetijski tehnik, se je odločil po svoje. Kot vajenec se je učil pri kovaškem mojstru Francu Kocuvanu iz Sovjaka. »Pol leta smo bili v šoli, pol leta na praksi. Tako si se res naučil delati,« pohvali takratni šolski sistem, ki je mladim omogočal neposreden stik z obrtjo in ga ponekod zdaj ponovno uvajajo. Prav praksa mu je dala temelje, na katerih je kasneje zgradil svojo poklicno pot.
Toda pot ni bila lahka. Po končanem šolanju ni bilo stalnega dela za kovače, zato je nekaj časa delal v ključavničarski delavnici. Sledilo je služenje vojaškega roka, po vrnitvi se je zaposlil v takratni Avtoradgoni, kjer je delal kot kovinar, kasneje pa dobil priložnost v podjetju Centrovod v Lenartu, kjer so odprli oddelek umetnega kovaštva. A tudi to obdobje ni trajalo dolgo. Po dobrih dveh letih je podjetje propadlo in Mir je ostal brez zaposlitve. Takrat se je začela njegova samostojna podjetniška pot.
»Doma sem imel nekaj osnovnega orodja, imel sem nekaj znanja, predvsem pa voljo. Pri nas ni bilo tradicije kovaštva, zato sem moral začeti praktično iz nič,« pove ter doda, da je leta 1992 pridobil začasno obrtno dovoljenje, z ženo Francko pa sta začela graditi delavnico na njegovi domačiji. Tudi žena je pomemben del njegove zgodbe, saj je bila dolga leta zaposlena v domačem podjetju, skrbela za administracijo, račune, stranke in sejme. Nekaj časa je kuhala tudi malice za delavce, ob tem pa skrbela še za tri otroke – Magdaleno, Martino in Matjaža.
Začetki niso bili lahki, vendar se je trud sčasoma obrestoval. Sprva je imel enega zaposlenega, kasneje se je kolektiv povečal celo na petnajst ljudi. Nato je prišla gospodarska kriza med letoma 2007 in 2011, ko se je obseg dela zmanjšal in so morali zmanjšati število zaposlenih.
Kljub temu je vztrajal vse do 31. decembra 2024, ko se je uradno upokojil. Danes še vedno občasno dela kot upokojeni rokodelec. »Zdaj največ delam zase, za prijatelje in za ljudi, ki potrebujejo pomoč,« pravi.
Moč unikatnih izdelkov
Njegovo srce je bilo vedno najbolj zapisano umetnemu kovaštvu, najraje je izdeloval ključavnice. Prav edinstvenost mu pomeni največ. »Vedno sem najbolj ponosen na izdelek, ki ga naredim prvič. Tudi če ga kasneje ponovim, prvi ostane nekaj posebnega.«
V delavnici so tako za posameznike kot za poslovne stranke največ izdelovali ograje, vrata ter okovje. Kot pove, je še danes veliko povpraševanja po okovju. »Danes skoraj ni več ljudi, ki bi to znali ali imeli voljo izdelovati,« pove in doda, da je tudi vse manj domačih unikatnih proizvodov.
Kot pravi, so v njegovi delavnici delali tudi manjše stvari za potrebe posameznikov ter kmetijstva in gradbeništva. »Če so ljudje potrebovali pomoč, smo jim priskočili na pomoč ter jim popravili ali naredili novo …«
Sodeloval pa je tudi pri obnovah kulturne dediščine. Še danes sodeluje pri obnovi gradu Negova z ročnim izdelovanjem okovja za okna.
Mir je človek raziskovanja in ustvarjalnosti. Pravi, da vedno išče nove rešitve in izboljšave, četudi majhne. Posebno spoštovanje ima do starega orodja in znanja iz preteklosti. »Nekoč niso imeli pogojev, kot jih imamo danes. Moral si se znajti.«
Skrbi za kulturno dediščino
Danes ga skrbi, ker zanimanje za ročno delo upada. Mladi se manj odločajo za poklice, kjer je treba ustvarjati rokami. »Vse več jih gre v pisarne. Starši pa otroke preveč zavijajo v vato – pazi, da se ne umažeš, pazi, da se ne prehladiš … Potem pa ne dobijo veselja do takšnega dela.«
Zato želi del svojega znanja in dediščine ohraniti tudi za prihodnje rodove. Njegov naslednji projekt je ureditev muzeja kovaštva in kolarske dediščine. Ta ideja mu je še posebej blizu, ker je bil njegov polbrat kolar.
»Kolarstvo in kovaštvo sta bila nekoč tesno povezana. Drug brez drugega nista mogla,« poudarja. Danes zbira staro orodje, stroje in pripomočke, saj želi vsaj del tega bogastva ohraniti ter ga prikazati v muzeju.
Vrata njegove delavnice so še vedno odprta za vse, ki jih zanima kovaštvo. Sodeluje s šolami, prikazuje kovaško delo na dogodkih in sodeluje z organizacijami, kot sta Center DUO iz Veržeja in Pomelaj iz Male Polane. Nekoč se je tudi aktivno predstavljal na sejmih, na primer v Gornji Radgoni in Celju.
Dolga leta je bil dejaven tudi v območni obrtni zbornici ter v Turističnem društvu Sveti Jurij ob Ščavnici, ki ga je vodil kar 16 let, danes pa jim priskoči na pomoč za majhna opravila.
Prav obrtna zbornica ga je letos predlagala za najvišjo nagrado občine – grb Občine Sveti Jurij ob Ščavnici – priznanje, ki mu veliko pomeni. »To priznanje ni samo moje. Je priznanje tudi vsem ljudem, ki so delali pri meni,« je poudaril ter dodal, da misli, da je s svojim delom pustil pečat tako v občini kot tudi širše. Konec lanskega leta je prejel še naziv priznanega rokodelca, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, je pa tudi član Cehovskega društva kovačev Slovenije.
Čeprav sin Matjaž ni nadaljeval družinske obrti, saj je po študiju strojništva v Mariboru svojo pot našel na fakulteti, mu oče pušča vrata delavnice vedno odprta. »Vse orodje in vse znanje mu je na voljo. S tem je odraščal. Mogoče pa se nekoč odloči,« pravi.
Mir pa v pokoju ostaja tesno povezan z domačo zemljo. Še vedno nekoliko kmetuje, skrbi za vinograd in nasad borovnic. »Včasih si grem v vinograd hladit živce, včasih pa tudi jezit,« pove z nasmehom. Veliko mu pomeni tudi narava – mir najraje poišče v gozdovih in brezpotjih, kjer si nabere novih moči.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
