Čakalne dobe pri logopedih vse daljše. Kako se izogniti obisku?
Na prvi dejavnik žal nimamo večjega vpliva, k spodbujanju jezikovnega razvoja otrok pa lahko nedvomno veliko pripomore sleherna odrasla oseba.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V zadnji aprilski številki Vestnika smo naznanili novo mesečno rubriko Logopedski kotiček. V tej rubriki logopedinja Maja Cigüt z vami deli uporabne informacije, vezane na spodbujanje jezikovnega in govornega razvoja otrok. Preden pa se zares podamo k odkrivanju novih vsebin, spoznajmo logopeda in njegovo delo.
Kdo je logoped
»Natančno vem, kaj dela logoped,« je stavek, ki ga ni izgovoril nikoli nihče. Laično mnogo ljudi misli, da logopedi zgolj popravljamo »črko r«, kar je daleč od resnice. Logopedija je multidisciplinarna veda, ki združuje znanje različnih področij od medicine in fiziologije na eni strani do psihologije, socialnih in pedagoških ved na drugi. Zajema področja komunikacije, jezika, govora in požiranja.
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s temi področji, pa so logopedi. Slovenski logopedi se zaposlujejo v zdravstvu ali šolstvu, delajo tako z otroki kot tudi odraslimi, kar morda mnogim ni znano. Večina omenjenih strokovnjakov je zaposlenih v katerem od osrednjih zavodov (Ljubljana, Maribor ali Portorož), na klinikah za otorinolaringologijo in nevroloških klinikah, v zdravstvenih domovih, rednih in razvojnih vrtcih, v rednih osnovnih šolah in šolah s prilagojenim programom ter v socialnovarstvenih zavodih.
Nekateri so zaposleni tudi v zasebni praksi, a ker koncesij za logopede ni, so te storitve samoplačniške. Krovna organizacija slovenskih logopedov je Društvo logopedov Slovenije, ki povezuje strokovnjake z omenjenega področja, obenem pa skrbi za napredek stroke, izobraževanja in organizacijo dogodkov.
Dejavniki, ki vplivajo na govorno-jezikovni razvoj
Nobena skrivnost ni, da so čakalne vrste na prvi pregled pri logopedu vse daljše, odkloni v jezikovnem razvoju otrok pa žal vse pogostejši. Na prvi dejavnik žal nimamo večjega vpliva, k spodbujanju jezikovnega razvoja otrok pa lahko nedvomno veliko pripomore sleherna odrasla oseba.
Predšolsko obdobje, ki je ključno za razvoj številnih področij in pridobivanje veščin ter znanj, je bistveno za spodbujanje jezikovnega razvoja. Spremembe v delovniku, navadah ljudi, življenjskem ritmu in okoliščinah se seveda kažejo tudi pri otrokovem razvoju. Otrok z dudo v ustih ne more govoriti, s tem pa je prikrajšan za pomembno komunikacijsko priložnost, s katero bi utrjeval pravilen govor. Prav tako otrok, ki redno posluša popačene otroške besede, ne more razviti pravilnega govornega vzorca. Da bi se izognili kakšnemu obiskovanju logopeda, vam bodo morda v pomoč tudi naslednje vrstice.
Na jezikovni in govorni razvoj poleg bioloških in notranjih dejavnikov vplivajo tudi (in predvsem) nekateri zunanji dejavniki, med njimi zlasti dolgotrajna uporaba dude, izpostavljenost dojenčkov in malčkov sodobni elektronski tehnologiji, nasičenost z aktivnimi igračami, branje, prehrana in grizenje. Nekateri vplivajo pozitivno, nekateri negativno.
Duda je pomembno sredstvo za spodbujanje nenutritivnega sesanja (sesanja, ki ni namenjeno hranjenju), prav tako ima pomembno tolažilno vlogo za otroka (tudi ob vstopu v vrtec), vendar pa prekomerna in dolgotrajna uporaba dude nikakor ni priporočljiva. Otroci naj bi prenehali uporabljati dudo okrog drugega leta.
Ko ima otrok v ustih dudo, ta vpliva na anatomsko oblikovanost ustne votline, spremenijo se resonančne značilnosti (glas), jezik zavzame napačen položaj (je pomaknjen navzdol namesto pritisnjen ob trdo nebo) in kar je najpomembnejše – izpuščena je komunikacijska priložnost. Duda je fizična prepreka v ustih, pogosto se razvije medzobna izreka glasov, kar še posebej vpliva na izgovorjavo sičnikov in šumnikov.
Dokazano je, da otroci, ki so preveč izpostavljeni zaslonom, zamujajo na področju jezikovnega izražanja. Mnoge vsebine niso primerne niti z jezikovnega niti s psihološkega vidika, zato je pomembno izbrati kakovostne vsebine, ki si jih ogledamo skupaj z otroki, dogajanje pa po potrebi sproti pojasnjujemo. Priporočljivo je, da zlasti prvo leto in pol otrokom ne ponujamo tablic, telefonov, gledanja televizije, nato pa čas postopoma stopnjujemo, vendar v predšolskem obdobju naj ne bi presegel ene ure dnevno.
Bolj kot je igrača aktivna, bolj pasiven je otrok. Igrače z raznimi vizualnimi, zvočnimi in kinestetičnimi učinki so vsekakor zelo zanimive, a od otroka ne zahtevajo praktično nič. Otrok jih gleda ali manipulira z njimi z daljincem. Veliko večjo uporabno vrednost ima preprosta igrača, ki ji življenje vlije otrok sam. Niti ni nujno, da posegamo po sofisticiranih igračah, lahko so to povsem vsakdanji pripomočki, ko so kuhalnice, lonci, nogavice.
Namesto risank in igric posezimo po knjigah. Zelo uporabne in zanimive so barvite slikanice s čim manj besedila, ob katerih otrok lahko veliko pripoveduje. Dobrodošle so knjige v nadaljevanjih (Zgodbe o Pikiju, Franček idr.), saj otrok tako hitro usvoji del besedišča, ki se vedno znova ponavlja, in zaradi poznane vsebine lažje sledi novi. V poplavi otroške literature pa lahko poiščemo znak »zlata hruška« na zadnji strani knjige, ki nakazuje na kakovostno vsebino.
Kaj pa grizenje? Za pravilno izgovorjavo slehernega glasu morajo biti ustnice in jezik v specifičnem položaju. Nekateri glasovi so motorično lažje, drugi težje izgovorljivi. Zlasti pri zadnjih je zelo pomembna primerna moč obraznih mišic. Te pa krepimo s prehranjevanjem. Ker so mišice ustnic načeloma dobro razvite (že zaradi sesanja), so nekatere druge obrazne mišice pogosto manj. Zato je pomembno, da se otroci srečujejo z grizenjem in žvečenjem, saj mišice, ki sodelujejo pri mletju grižljaja, skrbijo tudi za pravilno izgovorjavo glasov.
In seveda dober govorni model. Jezik je sicer vrojen, kar pomeni, da ima vsak otrok predispozicijo, da se nauči govoriti. Govor pa ni vrojen, temveč ga mora vsak posameznik usvojiti (se naučiti). Za učenje je ključno ponavljanje. Da lahko otrok ponavlja, mora sploh biti izpostavljen govoru. In če bodo odrasli okrog njega govorili popačeno (npr. ajati, papati, amati, čičati), bo tako govoril tudi otrok. Kajti otrok ne govori otročje, ker bi mu bilo tako všeč, ampak ker drugače ne zna. Naša naloga pa je, da ga naučimo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
