Babica je odšla v Argentino, vnukinja Ruth pa se je vrnila v domovino
Helena Bencik je leta 1939 kot mlado dekle odpotovala iz Prekmurja v Argentino k fantu, ki ga je poznala le iz pisem. Njena vnukinja Ruth se je preselila v Slovenijo, kjer danes poučuje tango.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekatere življenjske zgodbe so tako neverjetne, da bi jih zlahka uvrstili med filmske scenarije. Pa vendar so resnične. Ena takšnih je zgodba družine Banko, ki se je pred več kot osemdesetimi leti začela v prekmurski vasi Moravskih Toplicah in nadaljevala onstran oceana, v Argentini.
Zgodbo nam je pripovedovala bralka našega časopisa Marija. »Pred drugo svetovno vojno je veliko ljudi, tudi iz Prekmurja, odšlo v tujino za boljšim kosom kruha. Tudi iz Moravec se je nekaj mladih ljudi podalo na dolgo pot čez širno morje v Argentino,« je začela Marija.
Med njimi sta bila tudi brata Karel in Geza Banko, ki sta izhajala iz številne družine s sedmimi otroki. Svoje novo življenje sta začela v Buenos Airesu, kjer sta si ustvarjala prihodnost, vendar ju je ves čas spremljalo hrepenenje po domačem kraju. Pogrešala sta domovino, svoje ljudi in prekmurske korenine. Ker sta si želela, da bi v daljni Argentini imela ob sebi tudi dekleti iz domačih krajev, sta začela pošiljati pisma v Prekmurje.
Odzvala se je Karolina, prav tako doma iz Moravec, in se odpravila na pot. Argentina jo je očarala, tam je ostala in se poročila s Karlom Bankom. Karolina je imela sestrično Heleno Bencik, s katero so si dopisovali. Nekega dne je Geza Heleni poslal pismo in jo povabil v Argentino. Poslal ji je celo povratno ladijsko vozovnico, saj ji je hotel dati možnost, da se vrne, če ji novo življenje ne bi bilo všeč. Leta 1939 se je tako še ne osemnajstletna Helena podala na dolgo pot čez ocean. Takrat je potovanje z ladjo trajalo kar 40 dni.
»Ladja se je po dolgem potovanju ustavila v velikem pristanišču v Argentini. Potovalo je veliko mladih deklet. Vse so imele slike svojih fantov, da jih bodo prepoznale. Helena pa ni imela nobene slike, zato jo je skrbelo, kako bo našla Gezeka,« nam je pripovedovala Marija. Ko je stopila na kopno, jo je pričakala množica ljudi. Med številnimi obrazi je iskala neznanega fanta, ki ga še nikoli ni videla. Nato pa se je zgodilo nekaj, kar je ostalo zapisano v družinskem spominu za vedno.
»Zaskrbljeno se je zagledala v množico fantov in med njimi nenadoma zagledala fanta, ki je bil najlepši med vsemi. In čudno – to je bil njen Geza,« je zapisala Marija. Helena je v Argentini našla svoj novi dom. Z Gezo sta se kasneje poročila in si ustvarila družino. Rodili so se jima trije otroci – dve hčerki in sin. Ko so si nekoliko opomogli, so odprli manjšo tovarno, v kateri so izdelovali različne kovinske izdelke.
Čeprav je živela daleč od rodne zemlje, Helena nikoli ni pozabila Slovenije, Prekmurja in svojih domačih. S pismi je ohranjala stike s sorodniki in po mnogih letih tudi prišla na obisk v Moravske Toplice. Njena zgodba pa se je nadaljevala tudi z naslednjimi rodovi. Sin si je ustvaril družino z ženo, katere stara mama je bila doma iz Pečarovec, stari oče pa iz Puconec. Tudi onadva sta ohranjala povezavo s slovenskimi koreninami. Njuna hči Ruth je Slovenijo obiskala že večkrat in navezala tesne stike s sorodniki v Moravskih Toplicah. Domovina prednikov ji je tako prirasla k srcu, da se je naučila slovensko, nato pa se je pred leti s partnerjem in tremi otroki preselila v Slovenijo. Blizu Maribora so si ustvarili nov dom in še vedno radi obiskujejo sorodnike v Prekmurju.
Ob slovenskem kulturnem prazniku je Ruth s partnerjem v Moravskih Toplicah pripravila večer argentinskih pesmi in plesov. Obiskovalcem je predstavila del svoje argentinske dediščine in spregovorila tudi o tem, koliko ji pomeni Slovenija. »Danes imam dve domovini,« je povedala Ruth, ki v sebi nosi zgodbo svoje babice Helene – zgodbo o pogumu, ljubezni in močnih koreninah. Helena je umrla v visoki starosti daleč od kraja, kjer se je rodila. A spomini na njeno mladost, na Prekmurje in pot, ki jo je kot mlado dekle vodila čez ocean, še danes živijo v njeni družini.
Živita za ohranjanje kulturne dediščine
Posebej dragoceno se je bilo ob seznanitvi s to izjemno družinsko zgodbo srečati z Ruth, ki z možem Danielom Perissejem in tremi otroki – Borisom, Mirkom in Katjo – živi v okolici Maribora. Otroci se sicer šolajo v Celovcu. Čeprav sta se Ruth in Daniel rodila in odraščala v Argentini, je bila Slovenija ves čas pomemben del njunega življenja. »Vedno je bila prisotna. Babica mi je pripovedovala zgodbe, brali smo pisma, družili smo se v prekmurskem slovenskem društvu. Nekaj me je ves čas povezovalo s tem prostorom,« pripoveduje Ruth.
Prav iz teh korenin izhaja tudi njuno umetniško ustvarjanje - tango. Tango razumeta kot simbol srečevanja kultur in ljudi. Ples se je rodil v pristaniških mestih Buenos Aires in Montevideo, kjer so se srečevali priseljenci iz različnih držav in s seboj prinašali svoje zgodbe, običaje ter glasbo. »Tango je zgodba ljudi, ki so se izselili. In to je tudi naša zgodba,« pravi Ruth. »Argentina je nastala iz srečevanja različnih narodov, kultur in glasb. To srečanje je ustvarilo nekaj novega.«
V svojih nastopih prepletata tango, argentinsko ljudsko glasbo in pripovedi izseljencev. Ob tem poudarjata, da identiteta ni nekaj nespremenljivega. »Ne gre samo za to, da ohranjaš svojo identiteto. Nekaj se tudi spremeni. Identiteta ni statična. Ravno v tem je lepota povezovanja različnih svetov.«
V Slovenijo sta se preselila leta 2017. Odločitev ni bila lahka, saj je pomenila nov začetek za vse družinske člane. Otroci so se morali privaditi novemu jeziku in šolskemu sistemu, danes pa na selitev gledajo kot na dragoceno življenjsko izkušnjo. Kljub razlikam med državama Ruth verjame, da ljudi po vsem svetu povezujejo enake vrednote. »Mislim, da smo ljudje v osnovi enaki. Morda živimo v različnih krajih in kulturah, a vsi si želimo, da bi nas nekdo pogledal v oči in vprašal: 'Si v redu? Ti lahko pomagam?' To potrebujemo vsi,« pravi Ruth in doda, da prav to sporočilo želita z Danielom prenašati skozi glasbo, ples in pripovedovanje zgodb.
Posebno mesto pri tem ima Prekmurje, saj so družinske vezi kljub tisočkilometrskim razdaljam ostale žive skozi desetletja dopisovanja med sorodniki na obeh straneh oceana. »Vsak teden so pošiljali pisma. To je bila vez med ljudmi, ki so živeli daleč narazen. Te zgodbe nosimo s seboj še danes,« pove sogovornica. Tudi pri poučevanju tanga poudarjata, da bistvo plesa ni v zapletenih korakih, temveč v odnosu med ljudmi. »Tango je hoja. Če znaš hoditi, se lahko naučiš tudi plesati tango. Potrebuješ čas, potrpljenje in ljubezen. Najpomembnejša pa sta objem in povezanost z drugim človekom.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
