Vanesa Jaušovec

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nataša Kreft, glavna medicinska sestra kirurškega in urološkega oddelka v Splošni bolnišnici Murska Sobota, je ena od letošnjih prejemnikov zlatega znaka Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Najvišje priznanje se podeljuje za pomembne prispevke in dosežke, tudi za prispevek k izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalstva, raziskovalno delo ... Kot je navedla predsednica Zbornice – Zveze Anita Prelec, so medicinske sestre in tehniki glasnik pacientov in zagovarjajo enako dostopno, kakovostno in varno zdravstveno obravnavo.

Kakšen pa je pogled Kreftove na delo, ki ga opravlja, na zdravstvo in odnos do pacientov? O tem in še o čem je spregovorila v intervjuju.

Vanesa Jaušovec

Zlati znak je letos v Sloveniji prejelo deset zdravstvenih delavcev. Kaj vam osebno to visoko priznanje pomeni?

»Moram priznati, da veliko. Je potrditev dolgoletnega predanega dela, številnih odrekanj in neštetih trenutkov, ki sem jih preživela ob pacientih. Je priznanje mojemu delu, obenem pa tudi celotnemu timu, saj posameznik vsega ne zmore sam. Za uspehe je vedno zaslužna ekipa. Prevzemajo me lepi občutki in na priznanje sem ponosna.«

Kako dolgo že delujete v zdravstvu in kako ste vedeli, da je prav to področje, na katerem želite zgraditi kariero?

»V letošnjem letu teče moje 22. leto. Začela sem na Srednji zdravstveni šoli Murska Sobota kot absolventka, ko sem nadomeščala porodniško odsotnost in bila učiteljica praktičnega pouka in kabinetnih vaj. V Splošni bolnišnici Murska Sobota pa sem se zaposlila leta 2005 in tu ostala vse do danes.

Vanesa Jaušovec

Kot majhna deklica si nisem mislila, da bom postala medicinska sestra. Želela sem postati šivilja, ker sem rada kreirala oblačila za dojenčke. Potem sem kot mlado dekle razmišljala o frizerstvu, a z dozorevanjem in iskanjem sebe me je vodila misel, da bi pomagala drugim. Zato sem se odločila za zdravstveno šolo in ni mi žal. Pri našem poklicu začutiš, da si se prav odločil.

Še danes rada opravljam svoje delo in skozi leta sem se veliko naučila. Ko sem prišla, je bilo vse novo. Knjige so mi dale teoretično znanje, ampak delovno okolje je bilo nova realnost. Pomembno je bilo, da sem črpala tiho znanje, ki ni zapisano v knjigah, od starejših kolegic in imela njihovo podporo. Sicer pa vsakodnevno potrjujeta smiselnost in pravilnost izbrane poklicne poti zadovoljstvo in okrevanje pacientov. Posebej pomembni so trenutki, ko pacient po zahtevnem zdravstvenem stanju ponovno doseže stopnjo samostojnosti in se lahko vrne v domače okolje. To je nekaj najlepšega in neprecenljivega.«

Na kirurškem oddelku ste pristali že takoj, ste si ga izbrali sami?

»Ko sem se po študiju zdravstvene nege, ki sem ga opravila v Mariboru, odločala za pripravništvo, sta bili razpisani dve mesti. Izbirala sem lahko med kirurškim in internim oddelkom. Takrat sva se prijavljali s prijateljico, s katero sva skupaj študirali, in jaz sem se odločila za prvo, ona za drugo. Zanimivo je, da sva še obe na svojih delovnih mestih.

Vanesa Jaušovec

Dve leti sem sicer delala tudi na oddelku za perioperativno medicino, a sem se nato vrnila na kirurški oddelek. Bila sem tudi vodja zdravstvene nege za področje kirurgije, pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege, sedaj pa sem glavna sestra kirurškega in urološkega oddelka.«

Koliko osebja vodite?

»Skupno z ambulantami in ortopedskim oddelkom nas je okoli 80, nam pa primanjkuje kakšnih 20 medicinskih sester zaradi porodniških odsotnosti in nenadomeščanih odhodov. Žalostno je, da se mladi več ne odločajo za ta plemeniti poklic. Če pa se že, si izberejo delovna mesta, kjer so delovni pogoji ugodnejši. V bolnišnici je treba delati 365 dni na leto, vsako četrto leto pa še en dan več.«

Vanesa Jaušovec

Kaj mislite, da bi mlade lahko prepričalo, da bi se odločili za vstop v zdravstvo?

»Naša bolnišnica ima ves čas odprte razpise za nove sodelavce, ampak niti prijav ne dobimo. Mladi imajo danes nedvomno drugačne vrednote. Več jim pomenijo prosti čas, prosti konci tedna. Zdi se mi, da smo se nekoč bolj odločali s srcem. Izbral si, kar si želel, in nisi preveč razmišljal, kaj sledi. Tudi meni je mama govorila, izberi nekaj, da boš ob koncih tedna prosta, ker boš imela nekoč otroke, toda meni takrat to ni bilo pomembno.

Težko je odgovoriti na vprašanje, kaj bi pri mladih pretehtalo, je pa dejstvo, da so tudi generacije manjše in se pozna upokojitev baby boom generacije. Ne le v zdravstveni negi, ampak na splošno.

Največja promocija smo vsekakor mi sami. Če povemo dobro o svojem poklicu, potem pritegnemo koga. Vsekakor bi k večji motivaciji za odločanje za poklic medicinske sestre in k družbenemu priznanju poklica prispevalo tudi ustrezno finančno ovrednotenje našega dela glede na visoko stopnjo strokovne zahtevnosti, odgovornosti ter psihofizičnih obremenitev, ki spremljajo delo medicinskih sester na bolnišničnih oddelkih.«

Vanesa Jaušovec

Sedaj ste mama. Kako torej usklajujete družinsko življenje s številnimi službenimi obveznostmi in dežurstvi?

»Velikokrat težko. Poklic medicinske sestre zahteva celega človeka. Mi, ki delamo na sekundarni in terciarni ravni, smo vpeti v 24-urno prisotnost ob pacientu. To pomeni delovne sobote, nedelje, praznike. In ja, ob tem smo tudi starši. Z možem sva oba zaposlena v bolnišnici, kar je še dodatni zalogaj pri usklajevanju obveznosti.

Vodstvena funkcija jih naloži še več in nekako si skoraj 24 ur na razpolago. Imam dve hčerki, najstnici, ki se aktivno ukvarjata s športom. S tem pridejo treningi in nastopi. Doma smo v Dolnjih Slavečih, tako da imamo včasih pravo dirko s časom, da vse pravočasno uspemo. Ampak nekako vedno najdemo še čas za nas, da smo skupaj kot družina.«

Katere lastnosti bi rekli, da so pri vas oziroma vašem delu najbolj potrebne?

»Vsekakor dobronamernost, empatičnost, natančnost, strokovna usposobljenost. Pacientom največ pomeni prav empatija.«

Vanesa Jaušovec

Medicinske sestre ste bližje pacientom, pred zdravniki imamo večji strah. Ocenjujete, da vam pacienti zaupajo?

»Medicinske sestre smo navadno pri vrhu lestvice, s katero merijo zaupanje ljudi v institucije in poklice. Mislim, da smo nekje za gasilci. Sama ocenjujem, da zaupanje je, pacienti se nam lažje zaupajo. Pri zdravnikih slišijo strokovne termine, vsega ne razumejo, zato nas večkrat vprašajo, kaj to pomeni. Naša naloga je, da smo pacientovi zaupniki, in z njimi moramo hitro zgraditi zaupljiv odnos.«

Na kakšen način ga gradite in kakšen pristop imate do pacientov?

»Odnos s pacientom razumem kot enega ključnih elementov kakovostne zdravstvene obravnave. Ne glede na vsakodnevne obremenitve si vedno prizadevam, da v bolniško sobo vstopim prijazno, z nasmehom in spoštljivim pozdravom, saj že prvi stik pomembno vpliva na pacientovo počutje in občutek varnosti. Velik poudarek namenjam komunikaciji.

Paciente vedno vprašam, kako se počutijo in kako doživljajo svoje zdravstveno stanje, saj se na ta način vzpostavi zaupanje in olajša komunikacija. Menim, da si vsak pacient zasluži naš čas, razumevanje in človeški pristop, še posebej v trenutkih stiske, ko pogosto največ pomenita prav toplina in občutek, da nisi sam.«

Vanesa Jaušovec

Na drugi strani tudi pacienti nimajo vedno dobrih dni, sploh v primeru bolezni, poškodb. Takrat znamo godrnjati, biti nesramni. Kakšne reakcije najbolj pomagajo?

»Seveda imajo pacienti kdaj slab trenutek in so kritični. V več primerih imajo negativni odnos do medicinskih sester, pri zdravniku se hitro umirijo. Vedno jim povem, počakajte, da pride zdravnik, in takrat dodam, no, zdaj pa vse povejte. Ampak takrat ostanejo tiho (smeh).

Po drugi strani pa jih skušam razumeti, saj bolezen in bolečina spremenita človeka, in če smo tudi sami v vlogi pacienta, odreagiramo drugače. Če smo za kaj krivi, je treba priznati in se opravičiti, če pa nismo, zadeve rešujemo s pogovorom, če ne, pa z zdravniki (smeh).«

Nedvomno vam je v dobrih dvajsetih letih dela kakšen dogodek še posebej ostal v spominu in ste se iz njega kaj naučili. Delite kakšnega z nami.

»Veliko jih je, ampak niso vsi za javnost. Velika šola za življenje je bil primer, ko je pacient z ženo prišel v urološko ambulanto. Ker bi moral imeti poln mehur, sem rekla, kot so me naučili, da naj pije, ko bo mehur poln, pa naj potrka. Res je pacient pil, nato potrkal na vrata in bil je cel bled.

Spraševali smo ga, kaj je narobe, merili smo mu tlak, intervjuvali ter izvedeli, da je popil skoraj štiri litre vode. Bil pa je srčni bolnik, zato smo ga morali peljati še na interni oddelek. Od takrat nikoli več pacientom ne povem, naj pijejo, ampak le, da ko bodo imeli poln mehur, naj potrkajo. Nisem bila nič kriva, saj nisem opredelila količine, ampak ni mi bilo vseeno.

Vanesa Jaušovec

Prav tako tistih, ki pridejo s pacienti, nikoli več ne sprašujem, ali so žena, hčerka, mama. Ampak je moje vprašanje: 'Kaj ste vi gospodu?' Če sodiš po videzu, lahko hitro poveš kaj narobe.«

Sestavni del zdravstva so tudi težki trenutki, ni se vedno moč izogniti tragičnim usodam. Kako se soočate s tem?

»Vse zgodbe se žal ne izidejo s srečnim koncem. Velikokrat smo priča poslavljanju, ko se življenje končuje. Kljub strokovni usposobljenosti čustev v takih situacijah ni mogoče povsem odmisliti, saj smo vsi ljudje in nas ti dogodki spremljajo. Še posebej, če gre za mlade ljudi, če so vpete družine, otroci. V žalostnih trenutkih imamo pogosto pogovore v timu, saj drug drugega najbolj razumemo. Moja prednost pa je morda tudi to, da mož dela v zdravstvu in se lahko drug drugemu zaupava.«

Vanesa Jaušovec

Najtežje obdobje v času vaše kariere je verjetno epidemija koronavirusa.

»Res je. Čas covida bi verjetno vsi zdravstveni delavci izbrisali, če bi ga lahko. Dnevno smo videli, kaj se dogaja, medtem ko del zunanjega sveta bolezni ni priznaval. Večina nas raje ni šla v družbo, ker si poslušal, kako covida ni, nam pa so pacienti umirali pred očmi. Zbolevali smo tudi zaposleni, padali smo kot domine. Iz preteklosti smo sicer poznali izolacije za druge vrste bolezni, nisem pa še doživela, da bi bilo širjenje tako eksponentno, kot požar.

Delovniki so bili takrat še daljši, zunanji svet pa je bil zaprt. Naši otroci so bili doma, šolali so se na daljavo, mi pa smo bili na delovnem mestu. Sploh ne želim razmišljati o tem, ker se mi vedno orosijo oči in postanem čustvena. Hvala bogu, da je minilo, in naj se ne ponovi.

Moram poudariti, da smo imeli takrat v bolnišnici organizirano psihološko pomoč, tako individualno kot tudi znotraj timov, kar nam je pomagalo predelati stiske, občutke in doživljanja. To obdobje je bilo pomembna prelomnica za zdravstveni sistem, saj se je prav po njem začelo izraziteje pojavljati pomanjkanje zaposlenih v zdravstveni negi, medtem ko prej tovrstnih težav v takšnem obsegu nismo zaznavali.«

Vanesa Jaušovec

Imate vi v strokovnem smislu zastavljene cilje ali se prepuščate toku?

»Življenje me je naučilo, da se je včasih bolje prepustiti toku, vendar je treba v njem biti vseeno organiziran. Eden prvih ciljev je, da dokončam doktorski študij, sem v tretjem letniku. Imam pa še nekaj skritih želja. V prostem času rada pečem torte in pecivo, zato v šali vedno rečem, da se bom, ko zaključim formalno izobraževanje, vpisala še v slaščičarsko šolo (smeh).«

Na kakšno temo pripravljate doktorsko delo?

»Tema mojega raziskovalnega dela se nanaša na paciente s srčnim popuščanjem. Moja mentorica je Jerneja Farkaš Lainščak, ki se s tem že dalj časa raziskovalno in strokovno ukvarja. Prav ona me je spodbudila in navdušila za izbrano temo.«

Niko Časar

Se delo v zdravstvu z razvojem tehnologije, novih metod ... hitro spreminja?

»Ja, se. Spremembe in novosti se pojavljajo skoraj vsakodnevno, kar zahteva stalno strokovno prilagajanje in učenje. Pomemben premik je tudi digitalizacija, saj smo številne postopke s klasične papirne dokumentacije prenesli v elektronske informacijske sisteme. Mladim je to zelo pisano na kožo, starejši pa se moramo prilagajati in usvojiti to področje.«

Ste torej v generacijsko mešanem timu?

»Naše povprečje je kar mlado, prevladujejo zaposleni, stari od 20 do 30 let. Mi njim predajamo tiho znanje, oni pa nam znanje s področja digitalizacije. V medgeneracijskem sodelovanju je pomembno sprejemanje. To vidimo že doma. Mladi niso nič drugačni, kot smo bili mi v njihovih letih, saj so tudi nam starši govorili, da smo nemogoči. Kolo se vrti enako, biti pa mora vzajemnost.

Tistim, ki pridejo na novo, vedno povem, naj od vsakega sodelavca v timu vzamejo tisto, kar je najboljše, nato pa si zgradijo svoj jaz. Vsak je individuum in iluzorno je pričakovati, da bodo vsi taki kot jaz ali kdo drug. Moja vrata so vedno odprta za vse in vsakogar, če potrebujejo pomoč ali samo pogovor in usmeritev.«

Vanesa Jaušovec

Tudi mi to vidimo, kar nekaj ljudi je med intervjujem potrkalo na vaša vrata in vam izreklo čestitke.

»Čestitk je res ogromno, tudi takih, ki me zelo presenetijo. Vse te potrditve me notranje izpolnjujejo. Mlajše kolegice mi pogosto povedo, da sem jim vzor. Hkrati pa se zavedam, da takšno priznanje prinaša tudi odgovornost, saj je treba ves čas ohranjati strokovni nivo in ravnati skladno s standardi.«

Imate ob koncu kakšno sporočilo za mlade, ki še razmišljajo, ali se podati v zdravstveno nego?

»Poklic medicinske sestre je plemenit poklic, ki ga lahko uspešno opravlja le tisti, ki ga čuti kot svoje poslanstvo. Gre za delo, ki zahteva veliko srčnosti, empatije in strokovne predanosti. Mladim, ki jih vleče v zdravstvo, bi zato svetovala, naj sledijo temu notranjemu klicu, saj verjamem, da izbira tega poklica prinaša osebno izpolnitev in ne bo jim žal.

Bistveno je, da v življenju opravljamo delo, ki nas veseli in ga imamo radi, kot pa da samo živimo življenje, ne da nas kaj izpolnjuje, saj je to prekratko in prelepo, da bi ga porabili za stvari, ki nas ne osrečujejo.«

Vanesa Jaušovec