Zakaj še nimaš otrok? Vprašanje, ki lahko boli bolj, kot si mislimo
Za zaprtimi vrati ambulant za neplodnost, v samskih stanovanjih in med pari, ki odlašajo z družino, se skrivajo zgodbe, o katerih ljudje redko razmišljajo, ko postavljajo vprašanja o otrocih.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vprašanje o načrtovanju družine prej ali slej doleti marsikaterega posameznika ali par, ki si pri neki starosti še ni ustvaril družine. Pogosto ga družba zastavi celo preden si ga ljudje zastavijo sami. Na videz nedolžna radovednost lahko hitro poseže v nekaj zelo intimnega – v odločitev o družini, starševstvu in lastnem življenju. S tem se odpira vprašanje, ali je odločitev res še vedno osebna izbira ali pa je postala družbena tema, o kateri ima vsak pravico soditi in jo komentirati.
Čeprav so tovrstne opazke v razvitem svetu praviloma manj pogoste in jih pogosteje srečamo v bolj konservativnih okoljih, kot razlaga filozofinja in sociologinja Renata Salecl, so lahko takšni vdori v zasebnost še vseeno precej boleči. Še posebej zato, ker jih pogosto spremljajo neutemeljeni predsodki: ljudi, ki nimajo otrok ali jih ne želijo imeti, se včasih označi za sebične, njihovo življenje pa za manj polno ali manj vredno. Tisti, ki zahtevajo pojasnila, redko pomislijo na ozadje situacij.
Bodisi nekdo preprosto ne čuti želje bodisi se sooča z neplodnostjo. Odločitev še vedno ostaja individualna. In legitimna. Poleg tega tovrstna vprašanja ne ustrezajo današnjemu času. Svet se je namreč v zadnjih desetletjih bistveno spremenil od takrat, ko so ženske rojevale pri dvajsetih, povprečna starost ženske ob rojstvu prvega otroka pa se je približala 30. letu. Odločitev za družino v poznejšem življenjskem obdobju in nižja rodnost pa nista zgolj statistični posebnosti, ampak izraz druge realnosti, h kateri med drugim prispevajo ekonomski dejavniki in nepredvidljiv svet, v katerem živimo.
Dolga pot do družine
Boljši vpogled v to ponuja pogovor s Tjašo Fujs iz Murske Sobote, ki se je nekaj let spoprijemala z neplodnostjo, nakar se ji je želja po materinstvu vendarle izpolnila.
Tjašo in partnerja je ginekologinja po dveh letih poskušanja napotila na preiskave, na podlagi katerih je bila potrebna umetna oploditev. Od napotitve do zanositve je minilo še približno leto in pol. Tjaša je skozi celotno preizkušnjo ohranjala optimističen odnos in se ni pretirano obremenjevala ali zapadla v spiralo skrbi. Še posebej ko je v ambulanti za neplodnost srečevala pare v zahtevnejših okoliščinah, ki so na uspeh čakali dlje kot ona, je lažje ohranjala miren in realen pogled na lastno situacijo.
Prav tako meni, da sta na koncu dokaj hitro zanosila. V vmesnem obdobju pa je naletela tudi na vprašanja okolice, zakaj še nima otrok in kdaj jih načrtuje, pri čemer sogovorniki po navadi niso poznali njenega položaja. Triintridesetletnica je skozi celoten proces ohranjala zaupanje in vero, da gre le za en korak na poti do otroka, zato je takšna vprašanja niso zmotila.
O svoji izkušnji govori odkrito, ob tem pa dodaja, da je njena pot vseeno terjala precej psihičnega napora, predvsem zaradi pregledov, čakanja in hormonskih sprememb. Nekaj, kar je skupno tistim, ki jim ne uspe zanositi po naravni poti. Nekateri se v tem obdobju spopadajo z močnimi notranjimi stiskami, saj situacija ni popolnoma v njihovih rokah, sploh če se vse skupaj vleče dlje od pričakovanj. Ob tem občutek nemoči pogosto krepi družbeni pritisk.
»Zdaj si pa že kar nekaj stara, pa še nimaš družine«
Rodnost, ki se je v zadnjih letih znižala in je denimo v Sloveniji leta 2024 prvič v zgodovini padla pod prag 17.000 rojstev, bi se lahko povečala z odpravljanjem nekaterih ključnih negotovosti. Saleclova poudarja, da je mladim treba omogočiti ustrezen začetek v življenju, pri čemer kot najpomembnejši dejavnik navaja dostopnost stanovanj. Tudi drugi dejavniki, kot so varnost zaposlitve, mreža družbene pomoči, cenovno dostopni vrtci ter možnost javnega šolstva in javnega zdravstva, igrajo pomembno vlogo, pojasnjuje.
Visoki življenjski stroški, finančna obremenitev, ki jo prinaša starševstvo, in občutek nepredvidljivosti pa niso edini dejavniki pri odločitvi. Lahko se zgodi, da odločitev sploh ni odločitev, ampak nekaj, kar določi biologija. Neplodnost, ki jo opredeljujemo kot nezmožnost zanositve po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov, namreč ni redek pojav, temveč izkušnja, s katero se srečuje pomemben delež parov.
Natančnega podatka o pogostosti v Sloveniji sicer nimamo, na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana pa ocenjujejo, da so razmere primerljive z evropskim povprečjem, po katerem je neploden vsak sedmi par. Spopadanje z nezmožnostjo zanositve pa je lahko dolgotrajen in pogosto čustveno zahteven proces, pri nekaterih parih so potrebni tudi postopki zunajtelesne oploditve.
Tjašina zgodba razkriva, kako nepredvidljiva in čustveno zahtevna je lahko pot do starševstva, kadar se par sreča z neplodnostjo. Hkrati pa obstajajo posamezniki, ki si prav tako želijo otrok, vendar jih v nekem življenjskem obdobju še nimajo zaradi drugih okoliščin. Med njimi je 29-letna Jana, učiteljica razrednega pouka, ki si v prihodnosti želi ustvariti družino in imeti več otrok. Trenutno pa se za to še ni odločila, saj nima partnerja, s katerim bi lahko gradila skupno življenjsko pot.
Zase poudarja, da izbire življenjskega sopotnika in s tem tudi morebitnega očeta svojih otrok ne jemlje zlahka. Zdi se ji pomembno, da si delita temeljne vrednote in pogled na življenje. Kot strokovnjakinja na področju vzgoje se še posebej zaveda, da odnos med staršema pomembno oblikuje okolje, v katerem otrok odrašča. V preteklih zvezah je spoznala, da skupna življenjska pot ni vedno mogoča, kar dojema kot nekaj povsem normalnega. Čeprav si družino močno želi, zaradi tega, ker je še nima, ne čuti obžalovanja. Ve, da jo to še čaka.
Kljub temu da bo letos dopolnila 30 let, ne čuti, da bi si morala že ustvariti družino ali da bi bilo kasneje za to prepozno. S tem si pogosteje beli glavo okolica, največkrat tisti, ki ji niso posebej blizu.
Opazke, kot je »Zdaj si pa že kar nekaj stara, pa še nimaš družine«, na prikrit način ustvarjajo občutek, da obstaja »pravi« čas za otroke. Včasih se pojavijo tudi komentarji, kot sta »To boš razumela, ko boš imela otroke« ali »Če se boš kdaj odločila imeti otroke«, ki posredno namigujejo, da morda otrok sploh ne bo imela. Sama se s tem ne obremenjuje, jo pa preseneča, kako pogosto si ljudje dovolijo projicirati na druge svoje predstave o tem, kdaj naj bi se neki življenjski koraki zgodili. Bolj jo zmoti, ko ji okolica posredno sporoča, da njeno življenje ni dovolj izpolnjeno, čeprav ga sama doživlja kot polno in zadovoljno. »Kot da nekaj zamujam?«
Pritiskov glede časovnice sva se v pogovoru dotaknili tudi s Tjašo. Tudi ona ne obžaluje, da se za otroke ni odločila prej. Dvajseta leta so bila zanjo predvsem čas osebnega dozorevanja, iskanja lastne poti in stabilnosti. Obe tako poudarjata, da časovnica starševstva ni univerzalna in da se življenjske okoliščine med ljudmi močno razlikujejo.
Prav tako sta soglasni pri vprašanju odločitve: pomembnejše je, v kakšno okolje otrok pride. Starševstvo ni samoumevna danost, temveč odgovornost, ki zahteva veliko odrekanja in potrpljenja. Po njunem mnenju ni ključno vprašanje, ali se nekdo odloči za otroke ali ne, temveč to, v kakšnem okolju otroci odraščajo. Ali v srečnem, spodbudnem, varnem in ljubečem domu ali pa so deležni nestabilnosti, čustvene hladnosti, nasilja.
V času vse večjih kriz
»Včasih je bila odločitev za otroka bolj spontana in nujen del, da se preteklost nadaljuje v prihodnost. Danes pa je prišlo do nekega premisleka o prihodnosti. Posameznice in posamezniki razmišljajo o lastni negotovosti,« pravi Renata Salecl in dodaja, da se pri načrtovanju družine čedalje bolj pojavlja strah pred prihodnostjo. Ta je povezan z upravičenimi skrbmi glede podnebnih in družbenih sprememb – med drugim tudi hitrih tehnoloških prebojev na področju umetne inteligence –, ki smo jim trenutno priča.
Nekateri ob tem razmišljajo, kako se svet spopada z velikimi krizami, in pri načrtovanju družine upoštevajo tudi morebitne gospodarske pretrese, ponovne pandemije ter naravne katastrofe. »Svet postaja vse bolj nepredvidljiv in ob tem, da imamo tako agresivne vojne na različnih koncih sveta in agresivno politiko, ki razdvaja ljudi, hkrati družba postaja vse bolj konservativna in nenaklonjena dobrobiti posameznikov. Še posebej pri ohranjanju javnega zdravstva, javnega šolstva, družbene pomoči ljudem. V tej klimi je mnogokrat ljudi strah imeti otroke,« o današnjih pomislekih pravi sociologinja.
Otrok kot projekt
Pritisk glede starševstva, ki je pri ženskah nekoliko pogosteje prisoten, pa ni edina razsežnost tega problema. Sociologinja Renata Salecl opozarja, da se danes pojavlja tudi pritisk, kako naj bi bilo starševstvo sploh videti. Starši pogosto čutijo močno odgovornost, da se čim več ukvarjajo z otroki, otroci pa so pri tem postali neke vrste projekt. »Vzgoja se je oblikovala v nekaj, kar staršem sproža tesnobo, občutek krivde in vtis, da niso dovolj dobri.
Hkrati se krepi prepričanje, da nosijo polno odgovornost za to, kako se bodo otroci znašli v življenju,« razlaga. Pogosto so starši razumljeni kot glavni krivci za vse otrokove težave in neuspehe, kar dodatno povečuje pritisk.
V tem kontekstu se v javnem prostoru krepi tudi fenomen t. i. »trad wife« vsebin. Gre za podobe tradicionalne družine, ki se širijo predvsem po družbenih omrežjih, kjer je ženska primarno predstavljena kot skrbnica doma in družine. Pogosto se promovira idealizirana slika življenja, v kateri je ženska vloga omejena na gospodinjska opravila in materinstvo. Paradoksalno pa takšne vsebine pogosto ustvarjajo prav poslovne ženske, ki z ustvarjanjem in prikazovanjem navidezne tradicionalnosti – popolnega doma, peke kruha, več otrok in finančno preskrbljenega moža – to podobo na koncu tudi monetizirajo.
Ta idealizirana, pogosto nerealna slika družinskega življenja lahko dodatno vpliva na dojemanje starševstva in posledično tudi na odločitev o tem, ali imeti otroke.
Ne glede na to, ali gre za pritisk glede načrtovanja družine ali kako naj je ta videti, dejstvo je, da marsikatera vprašanja in opazke, ki po navadi ne izhajajo iz pravih namenov, v resnici niso potrebni. Medtem ko nekdo poteši svojo radovednost, se na drugi strani posameznik spopada z občutljivimi okoliščinami, ki jih ni dolžan pojasnjevati nikomur. Vsakdo svojo življenjsko pot usmerja glede na to, kar mu je dano, in v skladu z možnostmi, ki jih ima. In to ni vedno idealno.
Včasih bi bilo tako bolj smiselno spregovoriti in ukrepati, ko vidimo, da otroci nimajo varnega in spodbudnega okolja. Veliko bolj neodgovorno je namreč imeti otroka, če mu ne moreš zagotoviti ustreznih razmer, kot pa ga sploh ne imeti. Ampak o tem se ne govori na glas.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
