V premislek: Enotnost, kaj je že to
Ploskamo vsem tistim, ki so gobčni, ki govorijo veliko, ne pa nujno tudi vsebinsko bogato. Ker v tej družbi je pomembno biti glasen, četudi nimaš nič pametnega povedati.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ta zapis bi moral biti hvalospev naši domovini ob njeni 35-letnici samostojnosti. Pa ne bo, saj je državno proslavo na predvečer dneva državnosti zasenčilo obnašanje nekaterih posameznikov. Osrednja govornica na prireditvi je bila, poleg premierja Janeza Janše, predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je v svojem govoru izpostavila uspehe naše države v teh 35 letih, hkrati pa opozorila na razklanost naše družbe ter nujnost narodne sprave. Del svojega govora je namenila pomenu neodvisnih medijev in nadzornih državnih institucij ter pomenu nevladnih organizacij, ob tem pa je bilo iz občinstva slišati žvižge. Ob prošnji, da ji dovolijo spoštljivo dokončati govor, je to tudi storila, kasneje pa za medije na vprašanje, kaj si misli o žvižgih, dejala, da je to pričakovala.
In ravno v tem je težava naše družbe – navadili smo se, da je obnašanje do avtoritet takšno, kot je: z eno besedo nespoštljivo. Kako ne bi bilo, če pa se tudi nekatere tako imenovane avtoritete ne obnašajo nič kaj blesteče. Dejstvo je, da imamo različna prepričanja in vrednote, ampak vse to bi moralo biti nepomembno, ko gre za zadeve, ki se tičejo nas vseh. To pa so prihodnost naše družbe, slavljenje naših skupnih dosežkov, ponos na vse dobro, kar nam omogoča ta država. Namesto tega je vse več razklanosti, delitev na vaše in naše, sovraštva do vseh, ki ne ustrezajo našim osebnim okvirom. Svet se je odprl, ljudje pa se vedno bolj zapirajo in raje kot dobre iščejo slabe stvari ali pa iz omar vlečejo neke že razpadle okostnjake, ki naj bi bili krivi za kdove kakšne krivice, ki se jim dogajajo.
Včasih na družbenih omrežjih zasledim zapise ljudi iz drugih držav, največkrat z območja nekdanje Jugoslavije, ki pridejo k nam kot turisti ali se sem preselijo. Ne morejo prehvaliti lepot in urejenosti naše države, hvalijo prijaznost in gostoljubnost Slovencev ter radi poudarijo, kako dobro je, da nismo razdeljeni, kot so sami. Ko bi le vedeli, da se nekateri »pobijejo« v komentarjih na družbenih omrežjih že pod najbolj nedolžnimi vsebinami …
Nekoč smo mislili, da bomo postali druga Švica. Jasno je, da se to ne bo zgodilo. Potrebne bi bilo več složnosti, več sodelovanja že na lokalni ravni. Več tehtnega premisleka, ko obkrožimo številko na volilnem listku. Več izobraženosti. Več prebranih knjig. Te namreč širijo obzorja in duha. Ena od napak je, da smo preveč popustljivi do politike in politikov. Ploskamo vsem tistim, ki so gobčni, ki govorijo veliko, ne pa nujno tudi vsebinsko bogato. Ker v tej družbi je pomembno biti glasen, četudi nimaš nič pametnega povedati. Dokler bomo zadovoljni s tem, da gledamo teater in se naslajamo ob metanju polen pod noge ene politične opcije drugi, se nam slabo piše. Bomo čez 35 let še en narod?
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
