Kolumna: Ali so praznovanja bistvo obredov?
Prepričana sem, da je bolje nečesa ne storiti, če tega zares ne čutiš.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V zadnjem času vse pogosteje opažam, kako drugačen je naš odnos do vere, kot je bil nekoč. Ob pogovorih z ljudmi in ob spremljanju različnih življenjskih mejnikov se mi vedno znova poraja vprašanje, ali smo danes še tako verni, kot so bili naši stari starši. To vprašanje nima enostavnega odgovora. Družba se spreminja, z njo pa tudi naš odnos do vere, tradicije in obredov.
Vse pogosteje slišim, da se vse manj staršev odloča za krst otrok, da je manj cerkvenih porok in da vera za mnoge ni več samoumeven del vsakdana. Pri tem nikakor ne želim soditi nikogar. Nasprotno. Prepričana sem, da je bolje nečesa ne storiti, če tega zares ne čutiš. Vera je osebna stvar in nihče ne bi smel biti prisiljen v verske obrede zgolj zaradi tradicije ali pričakovanj okolice. Vsak ima pravico do svoje poti.
Opaziti pa je mogoče tudi drugo plat. Čeprav se zdi, da je verskega življenja manj, ljudje še vedno zelo radi praznujemo verske mejnike. Ko pride čas za prvo obhajilo ali birmo, se začnejo priprave. Rezervirajo se gostilne, oblikujejo vabila, naročajo torte, izbira se obleka, pričeska … Dogodek postane velik družinski projekt. Včasih imam občutek, da je pomembnejše vprašanje, koliko gostov bo prišlo in kakšno darilo bo prejel otrok, kot pa, kaj ta dan sploh pomeni. Morda tudi zato, ker otroci pomen obreda težko razumejo.
Spominjam se, da sem se kot deklica pogosto spraševala, zakaj sploh hodimo v cerkev. Moja babica je zelo verna. Ko sem bila pri njej na počitnicah, smo pred obroki in po njih molili, nedeljski dopoldnevi so bili rezervirani za mašo, mesec maj za šmarnice … Takrat marsičesa nisem razumela. Zato danes razumem, da otroci pogosto bolj kot na sam obred mislijo na darila. Telefon, računalnik, skuter ali ovojnica z denarjem so zanje veliko bolj oprijemljive stvari kot duhovni pomen zakramenta. To je navsezadnje povsem normalno. Otroci svet doživljajo drugače.
Kot fotografinja pogosto spremljam krste, obhajila, birme in poroke. Ravno zato imam priložnost opazovati tudi spremembe, ki se dogajajo v družbi. Večkrat namreč župniki poudarijo, da se vse manj staršev odloča za krst. So družine, ki vero živijo iskreno in jim obredi veliko pomenijo. Hkrati pa lahko srečamo tudi družine, ki jih med letom skoraj nikoli ne vidimo v cerkvi. Vera ni del njihovega vsakdana, ne obiskujejo maš in ne sodelujejo v župnijskem življenju. Ko pa pride obhajilo ali birma, pa dogodek nenadoma postane izredno pomemben.
Pred kratkim sem na družbenem omrežju zasledila objavo mamice, ki je v skupini drugih mamic spraševala, ali je na praznovanju obhajila ali birme sploh treba postreči pecivo, če bo na koncu tudi torta. Zdelo se ji je, da ga gostje potem skoraj ne pojedo. Ob objavi sem za trenutek obstala in o njej razmišljala. Moje prvo vprašanje je bilo, zakaj bi kaj takšnega sploh delili na družbenem omrežju. Po mojem mnenju je to predvsem družinska odločitev – ali boste pecivo pripravili ali ne.
Z vsebino se sicer strinjam. Na praznovanjih je hrane pogosto preveč in verjetno je res veliko konča med odpadki. Kljub temu me je presenetilo, koliko pozornosti je bilo namenjene prav temu vprašanju. Iz radovednosti sem prebrala še nekaj prvih komentarjev. Pričakovala sem različna mnenja, a me je odziv nekoliko presenetil. Mnogi so bili skoraj zgroženi nad idejo, da na slavju ne bi bilo peciva, saj naj bi bilo to nekaj samoumevnega in nujnega. Takrat sem se vprašala, ali včasih ne izgubimo občutka za bistvo. Toliko energije namenimo podrobnostim praznovanja, da skoraj pozabimo, zakaj se sploh zberemo.
Morda prav zato ob krstih, obhajilih in birmah še posebej rada opazujem stare starše. Na njihovih obrazih pogosto vidim ganjenost in celo solze. Za mnoge izmed njih vera ni bila zgolj ena od možnosti življenjskega sloga. Bila je del njihove identitete, družine in skupnosti. Cerkev je bila prostor srečevanja, pripadnosti in opore. Danes mlajše generacije odraščajo v drugačnem svetu. Svetu, kjer ima vsak svojo pot in svoje vrednote. To samo po sebi ni slabo. Prinaša več svobode in več možnosti izbire. Zato se mi zdi vprašanje krstov, obhajil, birm in porok veliko širše od vprašanja vere. Gre za vprašanje smisla. Kaj želimo predati svojim otrokom?
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
