Je ADHD res pogostejši ali ga le bolje prepoznamo? Odgovarja psihologinja
ADHD oziroma motnja pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti je nevrološka razvojna motnja, ki se pogosteje diagnosticira pri dečkih kot deklicah.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V zadnjih letih strokovnjaki opažajo porast prepoznanih primerov ADHD in drugih nevroloških razvojnih motenj. To pa ne pomeni nujno, da se motnje pojavljajo pogosteje kot nekoč. Kot pojasnjuje klinična psihologinja Ines Šlihthuber Kuplen, ki je vodja enote za duševno zdravje v Zdravstvenem domu (ZD) Ljutomer, je pomemben del tega porasta posledica boljše ozaveščenosti o simptomih, jasnejših diagnostičnih kriterijev ter večje prepoznavnosti težav med starši, učitelji in zdravstvenimi delavci.
»Otroci so danes pogosto hitreje napoteni v specialistično obravnavo in zato tudi prej dobijo ustrezno pomoč,« je povedala. Ob tem dodaja, da k večjemu številu diagnoz prispeva tudi sodobno šolsko okolje, ki od otrok zahteva veliko pozornosti, samouravnavanja in organizacijskih sposobnosti. Težave se zato hitreje opazijo. V preteklosti so bili otroci z ADHD pogosto označeni kot leni, nevzgojeni ali nemirni, danes pa vemo, da gre za nevrološko razvojno motnjo, ki zahteva strokovno razumevanje in podporo.
Nevrološka razvojna motnja
ADHD oziroma motnja pozornosti in aktivnosti je nevrološka razvojna motnja, ki je prisotna že od rojstva in vpliva na posameznika na različnih področjih življenja. Najpogosteje se kaže skozi nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost. Otroci imajo lahko težave z vzdrževanjem pozornosti, organizacijo časa in nalog, pogosto pozabljajo pomembne stvari, odlašajo z opravili ter težko dokončajo naloge.
Za lažje razumevanje ADHD sogovornica uporablja zanimivo prispodobo. »Predstavljajmo si stotine avtomobilov, ki se približujejo križišču brez prometnih znakov ali semaforjev. Tako nekako delujejo možgani posameznika z ADHD, kjer prefrontalni korteks ne zmore ustrezno regulirati vseh misli in čustev,« pojasnjuje. Zaradi tega se otroci ne srečujejo zgolj s težavami pozornosti, temveč pogosto tudi z izbruhi jeze, težavami pri uravnavanju čustev, motnjami spanja, tesnobo, slabšo samopodobo ter težavami v odnosih z vrstniki.
Diagnostika ADHD je kompleksen klinični proces, ki nikoli ne temelji zgolj na enem preizkusu ali enem srečanju. Kot pojasnjuje Šlihthuber Kuplenova, se postopek začne s poglobljenim intervjujem s starši in otrokom ter vključuje tudi sodelovanje vrtca ali šole. Starši, vzgojitelji, učitelji in otroci izpolnjujejo standardizirane vprašalnike, sledijo psihološka testiranja, pomemben del diagnostike pa predstavlja tudi pregled pri specialistu otroške in mladostniške psihiatrije.
Simptomi bolj opazni ob vstopu v šolo
Čeprav se simptomi ADHD pogosto pokažejo že v predšolskem obdobju, postanejo še posebej opazni ob vstopu v šolo. »Šolsko okolje od otrok zahteva dolgotrajno osredotočenost, organizacijo dela in sledenje navodilom, zato se težave pogosto izraziteje pokažejo prav v šolskem obdobju,« pojasnjuje sogovornica.
Otroci z ADHD se v šoli pogosto srečujejo z različnimi izzivi. Hitro jih zmotijo zvoki, gibanje ali lastne misli, težje sledijo daljšim razlagam in pogosto spregledajo pomembna navodila. Pogosto pozabljajo domače naloge, učbenike ali šolske potrebščine. Težave se kažejo tudi na področju impulzivnosti in socialnih odnosov. Odgovarjajo, še preden je vprašanje dokončano, prekinjajo sogovornike in težje čakajo na vrsto.
»Pogosto opažamo, da otroci z ADHD vlagajo ogromno energije v naloge, ki se drugim zdijo samoumevne,« poudarja Šlihthuber Kuplenova. Zaradi ponavljajočih se neuspehov lahko razvijejo nižjo samozavest, čeprav njihove intelektualne sposobnosti pogosto niso nič manjše od sposobnosti vrstnikov.
Starši do odločb, da bi otrokom olajšali šolanje?
ADHD se pogosteje diagnosticira pri dečkih kot pri deklicah. Dečki po besedah sogovornice običajno kažejo bolj izrazito hiperaktivnost in vedenjske težave, ki jih okolica hitreje opazi. Pri deklicah pa so težave pogosto manj opazne in se kažejo predvsem kot nepozornost, organizacijske težave ali notranji nemir, zato ostanejo pogosteje spregledane.
V javnosti se občasno pojavljajo očitki, da starši pridobivajo odločbe o usmeritvi predvsem zato, da bi otrokom olajšali šolanje. Takšno razmišljanje po mnenju sogovornice temelji predvsem na pomanjkljivem razumevanju ADHD. »Večina staršev ne išče bližnjic, ampak pomoč za otroka, ki se vsakodnevno sooča s težavami,« poudarja.
Namen odločbe ni zniževanje učnih standardov, temveč zagotavljanje pogojev, ki otroku omogočajo, da pokaže svoje dejansko znanje in sposobnosti. Kot pojasnjuje sogovornica, prilagoditve pomagajo zmanjševati razkorak med otrokovimi sposobnostmi in dosežki ter preprečujejo razvoj izgorelosti, naučene nemoči in drugih čustvenih težav.
Kaj so najbolj učinkovite prilagoditve?
Med najbolj učinkovitimi prilagoditvami v šoli so po njenih besedah kratka in jasna navodila, dodatni čas pri preverjanju znanja, možnost krajših gibalnih odmorov, sedežni red z manj motečimi dražljaji ter pomoč pri načrtovanju in organizaciji dela. Posebej pomembna je tudi pozitivna povratna informacija, saj so otroci z ADHD pogosto deležni več kritik kot pohval.
Znanje in pripravljenost za delo z otroki z ADHD se med slovenskimi šolami razlikujeta. »Veliko učiteljev se zelo trudi, vendar pogosto poročajo o preobremenjenosti in pomanjkanju sistemske podpore,« opozarja Šlihthuber Kuplenova. Po njenem mnenju primanjkuje časa, strokovnih kadrov in dodatnih izobraževanj.
Ključnega pomena je sodelovanje med starši, šolo in strokovnjaki. Otrok najbolje napreduje, kadar vsi pomembni odrasli delujejo usklajeno, imajo podobna pričakovanja in uporabljajo podobne strategije podpore. »Če šola, starši in strokovnjaki sodelujejo, se otrokove stiske pomembno zmanjšajo, njegovo funkcioniranje pa izboljša,« poudarja.
Staršem svetuje, naj se čim bolje seznanijo z značilnostmi ADHD in da tudi otroku na njemu razumljiv način pojasnijo njegovo diagnozo. »Pomembno je, da otrok razume, da njegove težave niso posledica lenobe ali pomanjkanja truda, temveč drugačnega delovanja možganov,« pravi.
Še vedno veliko predsodkov
Ob tem izpostavlja še pomen osredotočanja na otrokove močne strani. Otroci z ADHD pogosto potrebujejo več spodbud, pohval in pozitivnih izkušenj, saj so v vsakdanjem življenju pogosto izpostavljeni kritikam. Pomembno je tudi spodbujanje vključevanja v dejavnosti, ki jih veselijo in zanimajo, saj lahko tam razvijajo svoje talente, socialne spretnosti in občutek uspešnosti.
Kljub napredku v razumevanju ADHD v družbi še vedno obstaja veliko predsodkov. Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da otroci z ADHD preprosto ne znajo biti pozorni. »V resnici imajo težave predvsem z uravnavanjem pozornosti. Pri dejavnostih, ki jih zelo zanimajo, so lahko celo izjemno osredotočeni,« pojasnjuje sogovornica. Opozarja tudi na zmotno prepričanje, da ADHD z odraščanjem izgine. Pri približno dveh tretjinah posameznikov simptomi vztrajajo tudi v odraslosti.
Po njenem mnenju so današnji otroci v številnih pogledih izpostavljeni večjim pritiskom kot prejšnje generacije. Od njih se pričakuje visoka akademska uspešnost, dobra organiziranost in socialna prilagojenost že v zgodnjem obdobju razvoja. Hkrati živijo v okolju, polnem informacij, digitalnih dražljajev in primerjanja z drugimi.
Če starši pri otroku opažajo dolgotrajne težave s pozornostjo, impulzivnostjo ali nemirom, ki se pojavljajo v različnih okoljih in vplivajo na njegovo šolsko uspešnost, odnose ali samopodobo, je smiselno poiskati strokovno pomoč. »Pomembno je, da starši ne čakajo predolgo zaradi strahu pred stigmo. Zgodnja podpora lahko otroku in družini zelo olajša vsakdanje življenje ter prepreči kasnejše stiske,« sklene sogovornica.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
