Se mladi še udejstvujejo v folklori? Vse pogosteje jo izpodriva telefon
Čeprav so mladi med obiskovalci folklornih dogodkov vse redkejši, številne skupine v Pomurju dokazujejo, da tradicija še vedno privablja novo generacijo plesalcev in varuhov dediščine.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko se v Beltincih vsako poletje ulice napolnijo z barvitimi nošami in zvokom harmonik, se zdi, da je vprašanje, ali folklora med mladimi v Pomurju še živi, odveč. A če pogledamo gledalce, hitro opazimo, da je mladih iz leta v leto manj. Med starejšimi obiskovalci, ki zvesto spremljajo dogajanje že desetletja, mlajša generacija le redko najde prostor. Zato toliko bolj veselje vzbujajo mladi, ki tradicije ne spremljajo le od daleč, temveč jo tudi aktivno ohranjajo.
V njem vzbudil željo, da bi nekoč to vlogo opravljal sam
Črt Hozjan se je s folkloro prvič srečal že v vrtcu, ob ljudskih pesmih in prvih plesnih korakih. A pravi zagon je začutil kasneje, v prvem letniku srednje šole, po vsakoletnih obiskih beltinskega folklornega festivala.
Prav na festivalu je spoznal pozvačina – lik, ki ga je tako navdušil, da je želel to vlogo nekoč prevzeti sam. Leta 2022 je začel obiskovati družino Križanič, ki ga je, kot pravi, zelo dobro podkovala v pozvačinstvu in poročnih običajih.
O svojih vrstnikih, ki so folkloro opustili, pravi, da je bilo največ gimnazijcev, ki so šolske obveznosti postavili pred hobi, druge je »pač minilo.« Sam obveznosti pri folklori ne čuti. »Vsaka moja dejavnost mi je v veliko veselje,« poudari. Tudi tedenske vaje ob petkih zvečer brez težav uskladi z drugimi obveznostmi.
»Spodbujanje folklorne dejavnosti je potrebno že v osnovnih šolah, kjer se ustvarjajo neki življenjski temelji,« pravi in dodaja, da mladi kasneje rastejo in imajo »vse prineseno na pladnju«, zato se redkeje kdo sam odloči za folkloro. Poseben pomen pripisuje tudi vlogi telefona in umetne inteligence, ki po njegovem mnenju počasi izkoreninjata otroško igrivost, in vlogi staršev, od katerih je po njegovem mnenju odvisno največ.
Kritična točka prehod na predmetno stopnjo
Podobno zgodbo o medgeneracijskem prenosu znanja pripoveduje tudi Martina Tratnjek, ki že pet let vodi folklorno skupino KUD Beltinci, pri njenem delu pa je sodelovala še dlje. Njena pot v folkloro je bila povsem družinska: skupino je nekoč vodil dedek, sama pa je odraščala ob folklornih vajah v Beltincih, Veliki Polani in Moščancih.
Po njenih besedah skupina danes ni v krizi, ravno nasprotno. »Ponosni smo, da imamo veliko mladih članov,« pravi in navaja osem plesnih parov, starih od 14 do 20 let. Ključ do tega vidi v dolgoročnem in sistematičnem delu s tremi otroškimi folklornimi skupinami na Osnovni šoli Beltinci, kjer pleše okoli 90 otrok, ter v sodelovanju z Glasbeno šolo Beltinci. »Brez dolgoročnega dela v Osnovni šoli Beltinci danes ne bi imeli toliko mladih članov,« je prepričana.
Zanimivo je, da po njenih izkušnjah kritična točka ni prehod iz osnovne v srednjo šolo, kot bi morda pričakovali, temveč že v osnovni šoli prehod z razredne na predmetno stopnjo – ko učenci dobijo več predmetov in obveznosti ter pogosto opustijo interesne dejavnosti. »Če to obdobje uspešno prebrodijo, jih veliko ostane aktivnih tudi pozneje,« pravi.
Mlade motivirajo predvsem doživetja, ki jih ponuja folklora prek nastopov in gostovanj – letos so obiskali festival Helpa na Slovaškem, lani nastopili v Sarajevu, leto prej v Ingolstadtu. »Take izkušnje jih še posebej motivirajo,« pravi Tratnjekova, ki dodaja, da skupina danes veliko več pozornosti namenja tudi promociji na družbenih omrežjih, kjer prav mladi radi sodelujejo pri objavljanju fotografij in videoposnetkov z vaj in nastopov.
Otroških skupin je vse več, mentorjev za odrasle vse manj
Beltinci niso osamljen primer, temveč del širše razmeroma žive regijske slike, potrjujeta Nataša Brulc Šiftar in Aljoša Obal iz murskosoboške izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD). Na območna srečanja JSKD se letno prijavi nekaj manj kot 40 otroških folklornih skupin, štiri mladinske in nekaj manj kot 20 odraslih skupin, dejansko delujočih skupin pa je še več.
Ključno vlogo pri tem, ali otrok ostane pri folklori, imajo po njunem mnenju starši in mentor. »Pogosto najdemo med mladimi plesalci tiste, katerih starši so tudi plesali,« pravita, opažata pa jasno razliko med stopnjami šolanja. »V osnovnih šolah imamo dobre mentorje, v srednjih šolah jih ni.«
Skupine, ki imajo v svojih vrstah več mladih, po njunih opažanjih tudi bolj uporabljajo družbena omrežja – ne le za pridobivanje vrstnikov, temveč tudi za promocijo skupine, društva, kraja in občine. Glede prihodnosti sta jasna: potrebno je pomlajevanje društev in pridobivanje novih mentorjev, več spodbujanja dela z mladimi plesalci v vrtcih in šolah ter podpora lokalnega in državnega okolja tistim, ki odločajo o usodi ljubiteljske kulture.
Kultura kot temelj turizma
Da je folklora v Občini Beltinci veliko več kot le poletni dogodek, poudarja tudi Jožica Slavinec iz Zavoda za turizem, kulturo in šport Beltinci. Po njenih besedah skoraj celotna turistična ponudba občine sloni na naravni, kulturni in tehnični dediščini. »To je kraj, kjer si kultura in natura podajata roko,« je slikovita. Folklora, ljudski plesi in z njimi povezana glasbena dediščina imajo pri tem osrednjo vlogo, saj Beltince postavljajo v »središče prekmurske ljudske kulture«.
To se po njenih besedah ne konča s štiridnevnim festivalom. Obiskovalcem vse leto ponujajo spoznavanje prekmurskega pozvačina in z njim povezanih šeg ter učenje plesov šamarjanke in sotiša, poleg tega pa še spoznavanje rokodelskih obrti in običajev ob posameznih praznikih.
Med optimizmom odra in skepso stroke
Na terenu, v Beltincih in še kje po Pomurju, folklora med otroki in najstniki dejansko živi, celo raste – zahvaljujoč dolgoletnemu sistematičnemu delu mentorjev v vrtcih in osnovnih šolah ter družinam, ki znanje prenašajo iz roda v rod. A vsi sogovorci, od mladega Črta do institucij, opozarjajo na isto prelomnico: prehod v starejše razrede in kasneje v srednjo šolo, ko folkloro izpodrinejo druge obveznosti in – vse pogosteje – zaslon telefona.
Sogovornik Črt Hozjan na vprašanje, ali si predstavlja, da bo pri folklori ostal tudi kot odrasel, morda nekoč kot mentor mlajšim, ne obljublja ničesar, a tudi ne zapira vrat: »Težko je povedati, kaj bo v prihodnosti, morda pa res, pustimo se presenetiti.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
