Skornšek je kot razvojno izhodišče postavil ekonomsko ceno slovenskega prašiča. Gre za model cenovne zaščite domače reje prašičev po zgledu Avstrije in Nemčije. Ta naj bi bila 1,7 evra za kilogram. Ta cena je po njegovem upravičena, saj je naša krma zaradi integrirane pridelave bistveno manj onesnažena, slovenska živinoreja je po uporabi antibiotikov na žival na evropskem repu, kar potrjuje, da je meso bolj zdravo. Skornšek v tej zgodbi vidi kot delne nosilce razvoja velike sisteme, ki pa vseh potreb ne bodo mogli pokriti, zato vključuje razvoj panoge tudi pri zasebnem sektorju.

Ob že obstoječih posrednih podporah za razvoj prašičereje bo imel sektor prašičereje dostop do razvojnih sredstev preko sektorskih podpor. Ali bodo to priložnost izkoristili, je odvisno njih samih. Že nekajkrat so poskušali vzpostaviti formalno obliko povezovanja, toda, ko je bilo potrebno sprejeti določene obveznosti in opravljati posle preko formalne povezave se je zataknilo. Ne glede na to bodo sekcija prašičerejcev pri GZS, KGZS in Zadružna zveza podpisali dogovor o uresničevanju modela. Pri tem ne gre prezreti, da velik del pomurskih prašičerejcev sodeluje z zadrugami. Problem z organizacijsko povezanostjo imajo predvsem prekmurski rejci. Ob rejcih bo v zgodbi določitve cene sodelovala predelovalna industrija. Izpostavljen je bil model dogovora in usklajenega nastopa rejcev krško – poljskega prašiča. Pri tem pa seveda ni bilo omenjeno, da je krškopoljca spravila do širšega kroga potrošnikov ena od tujih diskontnih trgovskih verig.