Iz mojega dnevnika: Kilometri, ki jih ne vidi nihče
Andreja Zrnič na Maraton treh src pripravlja vedno več tekačev, skupaj z njimi preživi osem nedelj in njen cilj je, da na koncu ne vzljubijo samo tek.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tek na deset kilometrov je pogosto prelomnica, ko človek začuti, da njegovo telo zmore več, kot je verjel. Ni več samo rekreacija. Srce začne delovati bolj učinkovito, dihanje postane mirnejše, korak bolj lahkoten. Počasi ugotovimo, da ne tečeš več samo zaradi kalorij ali kondicije, ampak zaradi občutka svobode, energije in ponosa, ki ga prinese vsak pretečen kilometer.
Polmaraton je nekaj posebnega. Enaindvajset kilometrov ni samo fizični izziv, ampak lekcija potrpežljivosti. Telo se nauči varčevati z energijo, glava pa ostati mirna tudi takrat, ko postane težko. Med tekom se zgodi zanimiva sprememba: nehaš razmišljati o tempu, številkah in uri. Ostaneš samo ti, cesta in občutek, da lahko greš še dlje. Veliko ljudi prav pri polmaratonu prvič začuti, kako močno lahko tek vpliva na samozavest in vsakdanje življenje.
Maraton pa je zgodba zase. Tek na 42 kilometrov ni več samo šport. Je potovanje skozi utrujenost, disciplino in karakter. Telo začne po urah gibanja iskati nove rezerve energije, glava pa se nauči vztrajati tudi takrat, ko bi najraje odnehal. In ravno zato cilj maratona ni samo medalja. Je občutek, da si sposoben veliko več, kot si mislil. Da lahko ostaneš miren tudi v kaosu, utrujenosti in dvomu.
Na Maraton treh src se z mano pripravlja vedno več tekačev in vedno se najde tudi nekaj čistih novincev. Skupaj preživimo osem nedelj in moj cilj je, da na koncu ne samo vzljubijo tek, ampak predvsem pridobijo samozavest in miselnost Jaz pa to zmorem.
Ponedeljek, 11. maja
Ponedeljki so počasni. Z mislimi na včerajšnji zadnji trening skupine po službi obujem superge brez posebnega navdušenja in si obljubim, da bom danes tekla res počasi. Prvih nekaj kilometrov vedno mine v pregovarjanju same sebe. Zakaj sploh tečem? Zakaj se človek prostovoljno odloči, da bo več mesecev svoj prosti čas porabil za utrujenost? Potem pa telo počasi najde ritem. Dihanje se umiri, korak postane lažji in misli utihnejo. Takrat se spomnim, zakaj imam tek rada.
Torek, 12. maja
Na sporedu so intervali. Trening, ki ga najmanj rada vidim na urniku. Že med ogrevanjem razmišljam, kako bi bilo povsem dovolj, če bi danes naredila samo polovico treninga. Potem pa se začne prvi hitrejši del in telo hitro ugotovi, da izgovori ne pomagajo veliko. Intervali te hitro postavijo na realna tla. Ura na zapestju je poštena, merilnik srčnega utripa na roki ne skriva napora. Takoj pokaže, koliko energije imaš, koliko discipline in koliko trme. Po treningu sem utrujena, prepotena in brez prave volje za pogovor. A hkrati zadovoljna. Takšni treningi gradijo samozavest.
Sreda, 13. maja
Dan za regeneracijo. Ali pa vsaj za počasnejši tek. Tek v coni udobja. Tudi to je način, kako pridobiti vzdržljivost. Tekači temu rečemo pogovorni tempo, torej tempo, pri katerem se lahko še brez problema pogovarjaš. Tudi taki teki so pomembni. Včasih je največja zmaga ravno to, da si vzameš prost dan brez slabe vesti.
Četrtek, 14. maja
Četrtkovi teki so običajno najbolj prijetni. Takrat se utrujenost z začetka tedna nekoliko poleže in noge ponovno dobijo občutek lahkotnosti. Če imam srečo, ujamem sončni zahod ali prijeten veter. Če nimam sreče, me spremlja dež. Letos sem ugotovila, da tekači postanemo precej nezahtevni ljudje. Veseli smo že, če med dolgim tekom vsaj nekaj časa ne dežuje. Misli seveda že potujejo naprej na Maraton treh src. Bo vreme zdržalo? Ali bomo tekli v dežju? Kar bo, pač bo. Za pravega tekača vreme ni ovira.
Med tekom pogosto razmišljam o cilju v Radencih. O množici ljudi, glasbi ob progi in občutku, ko prečkaš cilj. Prav ti prizori te vlečejo naprej tudi takrat, ko drugi dejavniki, nad katerimi nimamo nadzora, niso idealni.
Petek, 15. maja
Dan mine v urejanju in pripravah na sobotni dogodek. Izbrati je treba tekaške copate, dodelati »outfit« in ga seveda prilagoditi za vremensko napoved. Vedno rečem, da imajo dobri ljudje srečo tudi z vremenom. Letos bo ta moja teorija res na preizkušnji. V zadnjem trenutku se odločim, da bom letos tekla ob mami. Pri 72 letih preteči pet kilometrov ni mačji kašelj in želim si, da še enkrat to doživiva skupaj.
Na start v Radence ne bom prišla popolna. Prišla pa bom pripravljena. S precej več discipline, potrpežljivosti in spoštovanja do lastnega telesa.
Sobota, 16. maja
Vreme je zdržalo. Tekaške razmere idealne. Energija na skupnem ogrevanju, ki ga vodim že več kot deset let, spet neopisljiva. 3, 2, 1 srečno tekači … Zelo sem vesela, da so vsi tekači, ki so se pripravljali z mano, dosegli zadane cilje, večina jih je celo premagala. Še enkrat se je pokazalo, da kjer je volja, je tudi moč. In zelo težko je opisati ta občutek, ko prečkaš ciljno črto, nekomu, ki tega še ni doživel. Tudi druženje po teku je poglavje zase. Vsak ima kakšno zgodbico, kje mu je bilo težko in kje so se noge odločile, da zdaj pa bo šlo. Tudi to je del teka in tudi to je del motivacije za naslednji tek.
Nedelja, 17. maja
Nedelje so namenjene počasnemu jutru in analizi tedna. Pregledam treninge, razmišljam, kaj bi lahko naredila bolje, in predvsem skušam odmisliti dejstvo, da bo jutri spet ponedeljek.
Maraton treh src zame ni samo športni dogodek. Je dokaz, da lahko vztrajaš tudi takrat, ko ni idealnih razmer, ko motivacija niha in ko rezultati ne pridejo takoj. In mislim, da je ravno to največja zmaga vsakega tekača. Ne medalja. Ne rezultat. Ampak vsi tihi kilometri, ki jih narediš takrat, ko nihče ne gleda.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
