»Življenje je prekratko za zamere,« sporoča znana zdravnica in terapevtka
»Mislila sem, da bo moja mama umrla zaradi depresije. Potem pa je v naročje dobila vnuka in se je ponovno vrnila med žive.«
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V organizaciji Večgeneracijskega centra Pomurja je v domu kulture v Gornji Radgoni nastopila znana predavateljica Sanela Peresciutti (rojena Banović). V polni dvorani je poslušalcem predstavila svojo življenjsko in poklicno pot. Kot zdravnica s področja gastroenterologije, urgentne medicine in paliativne oskrbe se vsakodnevno srečuje z ljudmi v najtežjih trenutkih življenja.
Prav delo z umirajočimi jo je spodbudilo k raziskovanju odnosov med ljudmi. S predavanji se je začela ukvarjati pred enajstimi leti, predavanje v Gornji Radgoni pa je bilo njeno 1030. po vrsti. »Predavanja sem začela spontano, sprva so bila le tri, nato pa jih je bilo vedno več. Raziskujem celo Slovenijo in podrobno spremljam dela na cestah,« je šaljivo dejala v uvodu.
Kot je nadaljevala, je predavanja začela pripravljati v obdobju, ko je začutila, da ljudem kot zdravnica ne zna več pomagati tako, kot si je želela. V njeno ambulanto in na urgenco so prihajali ljudje brez življenjskega smisla, z bolečinami, depresijo in tesnobo. »Medicino sem študirala z ljubeznijo, da bi ljudem pomagala, vendar sem začela ugotavljati, da to ni dovolj,« je dejala.
Ob delu z umirajočimi se je začela spraševati, zakaj ljudje ob koncu življenja toliko stvari obžalujejo. Svoje paciente je zato pogosto vprašala, kaj bi spremenili, če bi se lahko vrnili trideset let nazaj. V večini primerov so odgovarjali, da bi spremenili odnose. »Nihče mi ni rekel, da bi kupil boljši avto, večjo hišo ali več časa preživel v službi,« je poudarila Peresciuttijeva, ki je prav zaradi teh odgovorov začela raziskovati medčloveške odnose in vprašanja o tem, kaj v življenju zares šteje.
Posebej ganljiva je bila zgodba o zakonskem paru, ki je zaradi ponosa petnajst let spal v ločenih sobah. »Veste, koliko traja pot iz ene sobe v drugo? Sedemnajst sekund. In včasih teh sedemnajst sekund traja petnajst let,« je dejala ter opozorila, kako hitro lahko ljudje izgubimo bližino zaradi zamer, molka in ponosa.
Dotaknila se je tudi medsebojne povezanosti ljudi, ki se je po njenem mnenju premalo zavedamo. S primeri iz zdravniške prakse je pokazala, kako smo drug od drugega odvisni – od darovanja krvi do presaditev organov. »Nekdo med vami je danes nekomu rešil življenje z darovano krvjo,« je poudarila.
Na eni strani smo torej močno povezani, na drugi pa vse bolj osamljeni. Predavateljica se je spomnila pacientke, ki je želela praznike preživeti v bolnišnici samo zato, da ne bi bila sama doma. »Rekla mi je: 'Lahko sedim na hodniku, samo da so ljudje okoli mene,'« je ganila marsikoga v občinstvu.
Dogodek je bil prepleten tudi s humorjem in iskrenimi osebnimi zgodbami. Med drugim je Peresciuttijeva spregovorila o svoji materi, ki je po rojstvu vnuka ponovno našla voljo do življenja. »Mislila sem, da bo moja mama umrla zaradi depresije. Potem pa je v naročje dobila vnuka in se je ponovno vrnila med žive,« je dejala.
Ob koncu predavanja je zbrane nagovorila z močnim sporočilom o minljivosti in pomenu odnosov. »Življenje je prekratko za zamere. Nihče ne ve, koliko časa ima. Zato pokličite svoje ljudi, objemite jih in povejte, da jih imate radi,« je za konec dejala Peresciuttijeva, poslušalci pa so jo nagradili z dolgim in bučnim aplavzom.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
