Po 44 letih štirje prijatelji obudili nepozabno pot na morje
Stanko Smolkovič, Marjan Drvarič ter brata Milko in Viktor Zamuda so leta 1982 prekolesarili 780 kilometrov dolgo pot do hrvaške obale, letos pa so se po sledeh mladostne dogodivščine odpravili s kombijem
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Štirje prijatelji s Petanjec so podoživeli 780 kilometrov dolgo pustolovščino izpred 44 let. Leta 1982 so se Stanko Smolkovič, Marjan Drvarič ter brata Milko in Viktor Zamuda iz pomurske vasi s kolesi odpravili na hrvaško obalo, natančneje v Baško. Četverica se je letos po poteh dogodivščine, o kateri je pred štirimi desetletji pisal tudi Vestnik, odpravila s kombijem.
Nenavadnega podviga sta se med ribolovom ob reki Muri domislila Marjan in Stanko, kmalu za tem pa se je četverica lotila prvih resnih priprav. »Najprej smo si uredili kolesa, nato pa začeli trenirati. Prvič smo se zapeljali do Murske Sobote, nato pa smo stopnjevali naše napore,« so povedali.
Za »gorske etape« na poti do hrvaškega letovišča so se denimo pripravljali z vzponi na Kapelo in Jeruzalem. »Višinskih priprav, kot jih ima Pogačar, nismo imeli,« je v smehu povedal Viktor, najmlajši med četverico, Stanko pa je dodal, da jim je pri pripravah s kakšno podarjeno kepico sladoleda vedno pomagal tudi zdaj že pokojni, a v Radencih kultni slaščičar Džemo.
Zbila ga je srna
Na pot so se odpravili v začetku avgusta, a kmalu naleteli na prvo oviro. Stanka je namreč nekaj kilometrov pred mejnim prehodom v Ormožu zbila srna in dodobra zdelala njega in njegovo kolo. Nekako so prišli do Ormoža in tam skušali najti trgovino ali nekoga, ki bi jim prodal kolo ali potrebne rezervne dele.
»Do nas je pristopil komunalni delavec in nas vprašal, zakaj smo tako žalostni. Povedali smo mu našo zgodbo, on pa je na srečo doma imel takšno kolo kot Stanko. Problem je bil v tem, da je bil v službi in bi ga morali čakati do popoldneva, nam pa se je seveda mudilo.« Milko in Stanko sta zato direktorja takratne ormoške komunale šla prosit, ali bi delavcu med malico dovolil iti domov, da bi mladeničem lahko pomagal. Kolo je sicer bilo brez gume, a so fantje k sreči s seboj imeli vso potrebno opremo, da so lahko še isti dan odrinili naprej do Zagreba.
Sreča jih je spremljala vse do Slunja, kjer se je Viktorju polomil okvir kolesa. »Ker sem bil najmlajši, sem imel kakšnih deset kilogramov tovora več od drugih. Privolil bi v kar koli, samo da me vzamejo s sabo.« A če je mladi Viktor še nekako prenašal breme dodatnih kilogramov, njegovo kolo tega ni zmoglo. Po spletu okoliščin in z zvrhano mero sreče so v Slunju naleteli na starca, ki so ga imenovali mojster za vse. Nekako mu je uspelo zvariti okvir, druščina pa je zaradi njega srečno prišla do kampa pri Plitvičkih jezerih. Tretji dan jim je uspelo priti do morja, kjer so med drugim obiskali Senj, Rab in Baško na otoku Krk.
Osem dni na morju, toliko dni so namreč tam preživeli, je bilo za mladeniče tudi denarni zalogaj. Nekateri izmed njih so že delali, nekaj denarja so dobili tudi doma, a so se kljub temu morali znajti, in to na dokaj tvegan način. »V Avstriji smo kupili štiri kilograme kave in jo potem po poti prodajali po potrebi. Kavo smo lahko prodali povsod, tudi zajtrke smo si plačevali z njo. Po poti smo dobili za njo približno 10-krat toliko, kot smo zanjo plačali.«
Za tople obroke v Baški so že takrat poskrbeli v otroškem domu Dane Šumenjak, ki otroke na letovanju sprejema že od leta 1958. »Potem ko so se najedli otroci, smo na vrsto prišli mi. Sicer smo za obroke plačevali, a smo tam za dokaj majhen denar dobili ogromno hrane,« so povedali.
Ob vrnitvi kruh z zaseko in pivo
Po dobrem tednu dogodivščin so se čez Postojno, Vrhniko, Ljubljano, Trojane in Maribor vrnili v Radence, vmes pa so se ustavili v Račah pri Milkovem in Viktorjevem bratrancu in prespali na seniku. Slavnostni prihod na domač teren so najprej proslavili s pico v Radgonski kleti, nato pa so v Radencih na kopališču vstopili skozi velika vrata in se s kolesi postavili vsem na ogled. »Počutili smo se kot največji džeki,« so povedali.
Seveda za pravo proslavo dosežka ni smela manjkati še takrat tradicionalna malica na radenskem bazenu: kruh z zaseko in čebulo v kombinaciji s hladnim pivom.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
