Kolumna: Ko nas poveže glasba
Glasba ne pozna meja in morda je prav to ena njenih najlepših lastnosti. Zakaj bi morala biti pesem naša ali njihova, če se v njej prepoznamo mi?
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kot sem zapisala že pred nekaj tedni v premisleku, sem velika ljubiteljica morja in poletja ter se po dopustu zelo težko vračam domov. Zapisala sem tudi, da bi morali uživati v vsakem »navadnem« dnevu. In še vedno se s tem strinjam, a nekatere stvari je lažje zapisati, kot jih uresničiti. Dopust je minil tudi zame, kar pomeni spet leto dni čakanja na moj najljubši čas v letu.
Pri vsakem dopustu ali potovanju mi je zanimivo, koliko zgodb ljudje prinesemo s seboj. Ko se srečamo s prijatelji, ki po navadi odhajajo na dopust ob približno istem času, me vedno znova preseneti, koliko različnih zgodb se nabere v samo nekaj dneh, ko smo zdoma. Pa naj bodo to čisto življenjske zgodbe – kako in kje bomo parkirali avto, v katero ulico zaviti, kje bomo našli restavracijo ali kako se bomo pri orientiranju s svojimi najljubšimi sopotniki tudi malo sporekli. Potovanje prinese spoznavanje novega mesta, opazovanje drugega naroda in njegovega načina življenja ter seveda uživanje. Tisto pravo, ko za nekaj časa izklopimo misli in je naša največja težava, katero plažo izbrati danes.
Dopust po svojih željah in zmožnostih
Ko govorim o plažah, govorim v svojem imenu, saj že leta vsak dopust preživljam ob morju in verjetno se to ne bo spremenilo. Čeprav verjamem, da bi uživala tudi drugod. Zato se nikakor ne spotikam ob to, kam kdo odpotuje na dopust.
Velikokrat lahko pred dopustom vidimo takšne in drugačne ponudbe, kam potovati, kje prenočiti in kaj obiskati. Menim, da si mora vsak izbrati, tako kot pri vseh drugih stvareh v življenju, po svojih željah in predvsem po svojih zmožnostih. Naj bo to vedno ista lokacija, dopust v naši državi, le nekoliko dlje od doma, ali pa potovanje na drug konec sveta. Nekateri si namreč niti dopusta ne morejo privoščiti iz takšnih in drugačnih razlogov, zato se mi zdi še toliko pomembneje, da svojih odločitev ne merimo po tujih merilih.
Slovenci vse številnejši na koncertu v spomin Dragojeviću
Če se vrnem k svojemu dopustu, ki sem ga že tretje leto zapored preživela na istem otoku pri naših južnih sosedih, sem tudi letos uživala na koncertu, ki so ga pripravili v spomin na preminulega pevca Oliverja Dragojevića. Sama bi rekla, da je koncert iz leta v leto bolj obiskan, vsako leto pa je med obiskovalci tudi več Slovencev. Že nekaj dni pred koncertom, ko se začne petdnevna manifestacija v spomin na njega, je bilo na družbenih omrežjih mogoče opaziti številne objave. Veliko ljudi se je spotaknilo tudi ob dejstvo, da se toliko Slovencev v zadnjih letih odpravi nekaj ur daleč, da bi proslavili glasbo nekoga, ki ni naš, medtem ko svojih pevcev nikoli ne slavimo v tolikšnem številu.
Sama na to ne gledam tako. Vsakemu posamezniku dajem možnost, da posluša glasbo po svojem okusu, ne glede na to, od kod prihaja izvajalec. Glasba namreč ne pozna meja in morda je prav to ena njenih najlepših lastnosti. Zakaj bi morala biti pesem naša ali njihova, če se v njej prepoznamo mi?
Ko več tisoč ljudi zapoje v en glas
Raje kot negativizem bi zato omenila dobro plat takšnih dogodkov. Zdi se mi neverjetno, kako lahko glasba poveže ljudi. Že nekaj ur pred dogodkom se je v mestu zbiralo več tisoč ljudi, ki so v restavracijah, na čolnih, ob odru in v parku peli ter se družili. Na koncertu pa naj bi se nas zbralo okoli 30 tisoč. Toliko ljudi, iz različnih krajev in držav, je v en glas pelo pesmi, ki med nami živijo že nekaj let. Smejali smo se, uživali in za nekaj časa pozabili na vsakodnevne težave.
Zanimivo mi je bilo opazovati tudi, kako so se ljudje med seboj povezovali, čeprav se morda prej nikoli niso videli in so prihajali iz različnih držav. Nekdo je poznal eno pesem, drugi drugo, tretji je znal vse. A v tistem trenutku to sploh ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da smo peli skupaj. In prav takšni trenutki me vedno znova spomnijo, da si ljudje včasih res nismo tako različni, kot se zdi.
Tudi doma se lahko družimo, zapojemo in nasmejimo
Morda je prav zato dopust toliko več kot le nekaj dni počitka. Domov ne prinesemo samo fotografij, spominkov in zagorele kože. Prinesemo zgodbe, nova poznanstva, kakšen prepir, veliko smeha in predvsem občutek, da smo za nekaj časa živeli nekoliko drugače. In ko se vrnemo domov, te zgodbe ostanejo z nami še dolgo po tem, ko pospravimo kovčke.
Zato se mi zdi, da bi morali takšne trenutke iskati tudi doma. Ni treba čakati na morje, dopust ali potovanje na drug konec sveta, da se za nekaj ur ustavimo, družimo, zapojemo, nasmejimo in pozabimo na skrbi. Če nas lahko za nekaj ur poveže glasba na otoku, nas lahko poveže tudi marsikaj drugega.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
