© 2026 Podjetje za informiranje d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Intervju
Čas branja 10 min.

Družinski zdravnik Dean Köveš: Zdravstvo potrebuje politiko majhnih korakov


Ines Baler
29. 8. 2026, 05.50
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Dean Köveš je pri izbiri študija kolebal med medicino in umetnostjo. Odločil se je za prvo in pozneje izbral specializacijo družinske medicine, ki na človeka gleda kot na celoto.

dean-koveš, dean-köveš, dejan, živa-v-parku, klinika-tišina
Jure Kljajić
»Pomurje ima v primerjavi z nekaterimi drugimi regijami dobro dostopnost osebnih zdravnikov, vendar pa morda nekoliko slabšo na terciarni ravni,« opaža Dean Köveš.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Vestnik logo

Nastavi

Dean Köveš je zdravnik družinske medicine, ki že slabi dve desetletji deluje v zdravstvenem centru Živa v parku na Tišini. Za razvoj zdravstva in za oskrbo prebivalcev mu bo tamkajšnja občina ta konec tedna podelila naziv častnega občana. Z odprtim in zaupljivim odnosom do pacientov si je v desetletjih delovanja zgradil poseben ugled, v intervjuju pa je brez dlake na jeziku spregovoril tudi o zdravju Pomurcev, dostopnosti zdravnikov, spremembah v medicini ter čakalnih vrstah. 

Občina Tišina vam bo danes podelila naziv častnega občana, s čimer se vam bo zahvalila za zasluge na področju zdravstva v občini. Ko smo v našem mediju pisali o tem sklepu, se je pod objavo zvrstilo ogromno komentarjev z lepimi besedami na vaš račun. Kako vam uspeva graditi priljubljenost?


»Moram priznati, da sem zelo počaščen, da bom prejel ta naziv. Verjetno me ljudje cenijo, ker jih sprejemam z odprtimi rokami. Ne le jaz, vsi sodelavci v medicinskem centru Živa v parku. Ne dojemamo jih kot sovražnika, če prihajajo večkrat in s problemi, ki se nam mogoče zdijo minorni. S pacienti je treba zgraditi odnos, morajo nam zaupati, da nam potem tudi jasno povedo svoje težave.«

dean-köveš, zdravnik, živa-v-parku
Vanesa Jaušovec
»Nekaj časa bi še rad delal, čeprav bodo nekateri kolegi rekli, da sem nor. Morda bi se še rad razveselil kakšne stvari v našem centru na Tišini.«

Kakšen mora torej biti ta odnos in kako ga vzpostavljate?

Preberite še


»Odvisno od pacienta. Večinoma nanje skušam narediti tak vtis, da so čim bolj sproščeni. Velik pomen v družinski medicini ima to, kako zdravniki in drugo zdravstveno osebje komuniciramo s pacienti. Nas v 80. letih na medicinski fakulteti tega niso veliko učili, sedaj je drugače. Prav je, da se daje komunikaciji poudarek, ker imajo mladi danes drugo težavo. Mi nismo imeli mobitelov, računalnikov, družbenih omrežij, zato jim je zaradi tega komunicirati težje.

Ni pomembna le besedna komunikacija, dostikrat pozabljamo, da se moramo pogledati v oči. Neposredni pogled pomeni, da nekoga poslušaš, da te zanima to, kar ti pripoveduje. Se pa stvari spreminjajo in danes je kot v vsakem poklicu pred nami računalnik, ki naj bi nam olajšal marsikatero stvar. Morda nam jo, žal pa nam tudi kaj zagreni. Ravno zato je treba paziti, da se ne usmerjaš le na ekran, ampak da porazdeliš pozornost med pacienta in ekran.«

dean-köveš, dean-koveš, dejan, živa-v-parku, klinika-tišina
Jure Kljajić
Dean Köveš je zdravnik družinske medicine, ki že slabi dve desetletji deluje v zdravstvenem centru Živa v parku na Tišini.

Za vami so desetletja dela v medicini. Če se vrneva nazaj, kdaj ste začutili, da je to pravi poklic za vas?


»Kot gimnazijec sem kolebal med dvema smerema. Izbiral sem med študijem medicine in študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Pri obeh so bili sprejemni izpiti in prvega sem imel na medicini. Takrat sem bil malo v paniki, kaj bo, če ne bom sprejet, ker staršema nisem povedal za drugo željo. So pa rezultati nato prišli pred drugimi sprejemnimi, bili so pozitivni in končal sem na študiju medicine. Nisem bil preveč bleščeč študent, mogoče sem si stvari predstavljal malo drugače, ampak študij sem končal in mislim, da poklic opravljam s srcem.«

Kako se spominjate trenutkov, ko se je bilo treba odločiti za specializacijo?
»Specializacije v tistih časih niso bile tako samoumevne kot sedaj. Delovati sem začel v Splošni bolnišnici Murska Sobota in imel tiho upanje, da dobim specializacijo iz infektologije oziroma interne medicine. Dobro sem poznal takratnega direktorja soboškega zdravstvenega doma Jožeta Felkarja in ob nekem srečanju mi je dejal, da imajo prosto delovno mesto v Beltincih. 

Če bom za, lahko pri njih opravljam specializacijo iz splošne medicine. Priložnost sem pograbil in ni mi žal. Po več kot 30 letih lahko povem, da je delo družinske medicine pravo, ne glede na to, da smo morda najmanj cenjen člen v verigi medicine. Menim, da je prav, da človeka vidiš kot celoto, in ravno to je čar družinske medicine. Da jo moraš poznati v celoti.«
simbolična, zdravstvo, sbms, bolnišnica, bolnica, opazovalni-oddelek
Jure Kljajić
Na začetku je deloval v regijski bolnišnici.
Zatem je nastala ideja za medicinski center Živa v parku na Tišini, v katerem delujete. Kakšno vizijo ste imeli?
»Zgodba je nekoliko daljša, zato jo bom skušal povedati čim krajše. Trije dobri zdravniki, prijatelji v Beltincih, smo imeli najprej idejo, da bi prevetrili tamkajšnjo zdravstveno postajo. Želeli smo pridobiti koncesijo, a nam bogovi niso bili naklonjeni ali pa morda nismo znali na pravi način izraziti naše ambicije. Kmalu za tem sem naletel na takratnega tišinskega župana Jožefa Poredoša in povedal je, da želijo pridobiti zdravnika in da so vložili vlogo za koncesijo.

Vprašal me je, ali sem pripravljen zagristi v to kislo jabolko. To se mi je zdel nov izziv in mislil sem, da bom individualno lahko uresničil tisto, česar znotraj zdravstvenega sistema ni bilo mogoče.
Leta 2008 sem se preselil na Tišino, najprej v ambulanto v občinski stavbi. Pacientov je bilo veliko, sledili so mi tudi iz Beltinec. Kmalu smo želeli dodati ambulanto, ampak ni bilo prostora. Sploh ker se je leta 2011 država odločila za dobro potezo in uvedla referenčne ambulante. Dobil sem odlično sestro Sonjo, ki še zdaj dela v našem centru. Želeli smo nekaj več.
simbolična, tišina, krožišče, rondo, cesta, občina, upravna-enota
Jure Kljajić
Občina Tišina mu bo za razvoj zdravstva in za oskrbo prebivalcev podelila naziv častnega občana.
Občina je takrat rešila denacionalizacijske postopke za Bathyanijev dvorec in šel sem si ga pogledat. Stanje je bilo katastrofalno in finančno se mi je preureditev zdela iluzorna. Po nasvetu prijatelja Franca Cipota sva vse dala na papir, ovrednotila, pridobili smo kredit, edino doma je bil problem (smeh). Žena je rekla, da naju bom spravil na kant. A Brigita me je kljub pomislekom podprla, za kar sem ji hvaležen. 

Podpisali smo javno-zasebno partnerstvo z občino. Sam sicer nisem želel, da bi bili v centru le splošni zdravniki, ampak da bi bila to hiša zdravja, podobno kot zdravstveni dom, kjer bi delovali tudi specialisti, a ministrstvo za to ni imelo posluha. Želel sem pokazati, da se da zdravstvo delati tudi drugače. Moja logika je, če nekdo lahko od mene hitro pride do kolega, s tem skrajšamo čakalno vrsto, razbremenimo bolnišnico ... Očitno je v Sloveniji o teh stvareh še vedno prezgodaj govoriti, a tovrstni model dobro funkcionira v tujih državah. 
dean-köveš, zdravnik, živa-v-parku
Vanesa Jaušovec
»Kot gimnazijec sem kolebal med dvema smerema. Izbiral sem med študijem medicine in študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.«
Ko sva ravno pri politiki, z vsako menjavo vlade in ministra se spremenijo usmeritve zdravstva. Kaj bi si vi želeli? 
»Nočem se politično opredeljevati, vsaki vladi pa bi položil na srce, da je za nas najslabše, da nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo po štirih letih. Stalne spremembe in negotovosti niso dobre. Verjamem, da je vsak minister delal v dobri veri, ampak način, da podreš čisto vse, kar so postavili predhodniki, se mi ne zdi ravno najboljši. Zdi se mi, da je nova ekipa za zdaj ubrala pravo pot, saj ni bombastičnih izjav in napovedi. Zdravstvo potrebuje politiko majhnih korakov. Nobenega velikega sistema, kar zdravstvo je, ni dobro spreminjati revolucionarno.«
Pomurska regija negativno izstopa po različnih dejavnikih zdravja. Tako s prekomerno telesno težo kot srčno-žilnimi obolenji. Je to povezano tudi z miselnostjo, da se v Pomurju preveč dobro je?
»Mislim, da je bil problem Pomurja predvsem nerazvitost. Če bi mi dobro jedli, ne bi bilo teh težav. Veliko jesti ne pomeni nujno dobro jesti, ampak uživati hrano, ki je cenovno bolj dostopna, manj kakovostna in visokokalorična. Kar pa tepe že ves svet, ne samo Evropo, je hitra hrana. Že ko sem bil mlad, se je Evropa zgražala nad Američani in njihovim uživanjem hamburgerjev in kokakole. Danes imamo Mc'Donalds povsod. Vse tisto, nad čimer smo se zgražali, smo sprejeli z odprtimi rokami in naše zanamce že od malega navadili na preveč maščob in sladkorja. Prekmurci nismo nobena izjema. 
neurje, dron, nevihta, dež, padavine, murska-sobota, oblaki
Jure Kljajić
»Pomurje ima v primerjavi z nekaterimi drugimi regijami dobro dostopnost osebnih zdravnikov, vendar morda nekoliko slabšo na terciarni ravni.«
Nekaj pa je povezano tudi s težko prehrano. V Panonski nižini so ljudje hrano v preteklosti zlahka kompenzirali in po pripovedovanju starejših niso vsak dan jedli svinjine, piščančjega mesa, govedine. Le občasno. Danes pa je vsega tega v izobilju. Prehranskih navad nismo prilagodili življenju, ki ga živimo, in to nas tepe.

Naši predniki so imeli več fizičnega dela, danes je več sedečega dela. Me pa veseli, da se je spremenila miselnost in so se ljudje začeli več gibati. Hodijo na sprehode s hišnimi ljubljenčki, kolesarijo ... Upajmo, da bo to tudi dalo rezultate.«
Področje zdravstva se vse bolj digitalizira, aktualni so zVem in druge aplikacije. Kolikor je slišati, to povzroča precejšnje nelagodje starejšim ljudem. Kako vi gledate na to?
»Pri nas se vse sprejema ad hoc, z danes na jutri. Dejansko še jaz nimam zVEM, ker v našem centru uporabljamo aplikacijo Do zdravnika, ki jo bomo morali do novega leta nadomestiti z zVEM. Opažam, da digitalizacija za mlade in srednje generacije ni težava, pozablja pa se na starejše ljudi. Nihče ne pomisli, kako se bosta na zVEM navadila ali si ga uredila 85-letna gospa ali gospod. Dolžnost svojcev sicer je, da jim pomagajo, ampak če greste po vaseh, boste videli, da veliko ljudi živi samih, brez svojcev, ki jih ni ali pa so daleč.
zvem, zdravstvo, napotnica, izvidi, recepti, starostniki, telefon, digi-točka
Jure Kljajić
Potrebnega bi bilo več premisleka o ljudeh, ki so najbolj na robu.
Potrebnega bi bilo več premisleka o ljudeh, ki so najbolj na robu. Dalo bi se izvedeti, kje in kako kdo živi, izvesti ankete in ugotoviti, ali bi bili starejši sposobni pristopiti do zVEM, ali imajo koga, da jim to uredi, ali imajo pametno napravo. Ne le reči, pojdite na ustrezen urad, pridobite si to in to ter si naložite aplikacijo. Dobra rešitev so bile digitočke, ampak mislim, da bi jih bilo treba še nadgraditi.«
Je v Pomurju dostopnost zdravnikov na dovolj visoki ravni?
»Pomurje ima v primerjavi z nekaterimi drugimi regijami dobro dostopnost osebnih zdravnikov, vendar morda nekoliko slabšo na terciarni ravni. K sreči ni daleč Maribor, tako da se stvari izboljšujejo. Mislim, da kvaliteta zdravstvenega sistema ni samo v vrhunski kvaliteti, ampak tudi v tem, da ima Pomurec možnost priti do diagnoze tako hitro kot Ljubljančan ali Mariborčan. V Sloveniji je doslej to uspevalo, čeprav se pojavljajo sive lise. V Posočju in še kje zdravnikov namreč kronično primanjkuje.«
dean-koveš, dean-köveš, dejan, živa-v-parku, klinika-tišina
Jure Kljajić
»Ni pomembna le besedna komunikacija, dostikrat pozabljamo, da se moramo pogledati v oči. Neposredni pogled pomeni, da nekoga poslušaš, da te zanima to, kar ti pripoveduje.«
Kaj pa pravite na čakalne vrste, ki so vedno pereč problem? Se bodo kdaj toliko zmanjšale, da o njih ne bomo toliko govorili?
»Ne, mislim, da se ne bodo toliko skrajšale, ker imamo neko idealistično predstavo, da drugod čakalnih vrst ni. Nedavno sem si ogledal nemško oddajo, v kateri so govorili o težavah v družinski medicini v Nemčiji. Bil sem zgrožen, saj nakazuje, da se bo zdravstveni sistem porušil, če zdravniki, starejši od 65 let, ko izpolnijo pogoj za upokojitev, zaprejo ambulante.

Prav tako so meščani pripovedovali, kakšne čakalne vrste imajo, da pridejo do družinskega zdravnika. Tudi v Nemčiji so čakalne dobe, tudi za specialistične preglede, posege, ampak niso tako nerazumno dolge kot pri nas.
Čeprav se v Sloveniji marsikaj zdi črno, ni vedno tako. Moram pa priznati, da me moti, da se čakalne dobe vedno izkoriščajo za politična obračunavanja. Urediti jih je treba znotraj ministrstva za zdravje, ne da se podtika zdravnikom, če ne vsem, pa določenemu sloju zdravnikov, da so odgovorni ali krivi za vrste. Tudi drugo medicinsko osebje ni krivo. To je stvar, ki se je je treba lotiti profesionalno, strokovno in usmeriti energijo v to, ne pa iskati krivca. Realno gledano pa moram povedati, da vrste niso tako hude, kot se prikazuje.«
zdravstveni-dom-murska-sobota, zdravnik, simbolična
Matej Novak
»Čeprav se v Sloveniji marsikaj zdi črno, ni vedno tako. Moram pa priznati, da me moti, da se čakalne dobe vedno izkoriščajo za politična obračunavanja.«
Kako ocenjujete mlade kolege? Ste namreč tudi mentor.
»Tako kot v drugih poklicih je tudi v medicini mlade treba usmerjati. Mislim, da so bolj resni pri študiju, kot smo bili mi (smeh). V to jih verjetno sili tudi drugačna situacija. So študenti, ki so čisto tehnični tipi in težko vzpostavijo komunikacijo s pacienti. Pri teh je prav, da se odločijo za kakšno drugo specializacijo, ne za družinsko medicino, psihiatrijo ali kaj podobnega, kjer je res potreben osebni stik.

Na drugi strani pa so študenti, ki imajo velik dar za komunikacijo. Spomnim se zdravnika, ki je sedaj anesteziolog v Avstriji. Imel je čudovit dar komunikacije, pacienti so mu zaupali. Kolebal je, kaj izbrati za specializacijo, nato pa se odločil, da bo dajal ljudi spat pred operacijo (smeh).«

Ste tudi dedek. Kakšen ste? 
»Žena pravi, da kar se tiče medicinskih stvari, grozen. Vse umažemo, razbijemo, odgovoren pa sem jaz, ker to dovolim (smeh). Ampak poudarjam, da do zdrave mere. Vesel sem, da so starši odgovorni, da vnuka nimata telefonov, veliko časa preživita zunaj v naravi, veliko ju zanima in srečen sem, da se ju vzgaja na tak način.«
dean-köveš, zdravnik, živa-v-parku
Vanesa Jaušovec
Dean Köveš je pri izbiri študija kolebal med medicino in umetnostjo. Odločil se je za prvo in pozneje izbral specializacijo družinske medicine, ki na človeka gleda kot na celoto.
Vam morda misli že kaj uhajajo proti upokojitvi?
»Večkrat me kdo na to opozori, sploh snaha me rada dregne s tem (smeh). Nekaj časa bi pa še rad delal, čeprav bodo nekateri kolegi rekli, da sem nor. Morda bi se še rad razveselil kakšne stvari v našem centru na Tišini, kjer poleg moje ambulante delujeta še dve ambulanti družinske medicine. Vodita ju specialistki družinske medicine Nina Cvek in Tina Šterman, ki ju zelo cenim zaradi njune strokovnosti in poštenega odnosa do pacientov. Tako je delovanje centra zagotovljeno tudi po koncu moje poklicne poti, kar je bil osnovni namen postavitve takšnega centra.«
dean-köveš, dean-koveš, dejan
Jure Kljajić
V medicinskem centru Živa v parku strokovni kader sodeluje in pozorno skrbi za paciente.
Čemu pa se posvečate v prostem času? Imate kakšen hobi?
»Imam, čeprav imam zanj bolj malo časa. Rad berem, ampak nikoli samo ene knjige. Zmeraj imam eno leposlovno, eno malo bolj filozofsko in kakšno poljudnoznanstveno.«
Vestnik

Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Podjetje za informiranje d.o.o.

Vse pravice pridržane.