Družinski zdravnik Dean Köveš: Zdravstvo potrebuje politiko majhnih korakov
Dean Köveš je pri izbiri študija kolebal med medicino in umetnostjo. Odločil se je za prvo in pozneje izbral specializacijo družinske medicine, ki na človeka gleda kot na celoto.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dean Köveš je zdravnik družinske medicine, ki že slabi dve desetletji deluje v zdravstvenem centru Živa v parku na Tišini. Za razvoj zdravstva in za oskrbo prebivalcev mu bo tamkajšnja občina ta konec tedna podelila naziv častnega občana. Z odprtim in zaupljivim odnosom do pacientov si je v desetletjih delovanja zgradil poseben ugled, v intervjuju pa je brez dlake na jeziku spregovoril tudi o zdravju Pomurcev, dostopnosti zdravnikov, spremembah v medicini ter čakalnih vrstah.
Občina Tišina vam bo danes podelila naziv častnega občana, s čimer se vam bo zahvalila za zasluge na področju zdravstva v občini. Ko smo v našem mediju pisali o tem sklepu, se je pod objavo zvrstilo ogromno komentarjev z lepimi besedami na vaš račun. Kako vam uspeva graditi priljubljenost?
»Moram priznati, da sem zelo počaščen, da bom prejel ta naziv. Verjetno me ljudje cenijo, ker jih sprejemam z odprtimi rokami. Ne le jaz, vsi sodelavci v medicinskem centru Živa v parku. Ne dojemamo jih kot sovražnika, če prihajajo večkrat in s problemi, ki se nam mogoče zdijo minorni. S pacienti je treba zgraditi odnos, morajo nam zaupati, da nam potem tudi jasno povedo svoje težave.«
Kakšen mora torej biti ta odnos in kako ga vzpostavljate?
»Odvisno od pacienta. Večinoma nanje skušam narediti tak vtis, da so čim bolj sproščeni. Velik pomen v družinski medicini ima to, kako zdravniki in drugo zdravstveno osebje komuniciramo s pacienti. Nas v 80. letih na medicinski fakulteti tega niso veliko učili, sedaj je drugače. Prav je, da se daje komunikaciji poudarek, ker imajo mladi danes drugo težavo. Mi nismo imeli mobitelov, računalnikov, družbenih omrežij, zato jim je zaradi tega komunicirati težje.
Ni pomembna le besedna komunikacija, dostikrat pozabljamo, da se moramo pogledati v oči. Neposredni pogled pomeni, da nekoga poslušaš, da te zanima to, kar ti pripoveduje. Se pa stvari spreminjajo in danes je kot v vsakem poklicu pred nami računalnik, ki naj bi nam olajšal marsikatero stvar. Morda nam jo, žal pa nam tudi kaj zagreni. Ravno zato je treba paziti, da se ne usmerjaš le na ekran, ampak da porazdeliš pozornost med pacienta in ekran.«
Za vami so desetletja dela v medicini. Če se vrneva nazaj, kdaj ste začutili, da je to pravi poklic za vas?
»Kot gimnazijec sem kolebal med dvema smerema. Izbiral sem med študijem medicine in študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Pri obeh so bili sprejemni izpiti in prvega sem imel na medicini. Takrat sem bil malo v paniki, kaj bo, če ne bom sprejet, ker staršema nisem povedal za drugo željo. So pa rezultati nato prišli pred drugimi sprejemnimi, bili so pozitivni in končal sem na študiju medicine. Nisem bil preveč bleščeč študent, mogoče sem si stvari predstavljal malo drugače, ampak študij sem končal in mislim, da poklic opravljam s srcem.«
»Specializacije v tistih časih niso bile tako samoumevne kot sedaj. Delovati sem začel v Splošni bolnišnici Murska Sobota in imel tiho upanje, da dobim specializacijo iz infektologije oziroma interne medicine. Dobro sem poznal takratnega direktorja soboškega zdravstvenega doma Jožeta Felkarja in ob nekem srečanju mi je dejal, da imajo prosto delovno mesto v Beltincih.
»Zgodba je nekoliko daljša, zato jo bom skušal povedati čim krajše. Trije dobri zdravniki, prijatelji v Beltincih, smo imeli najprej idejo, da bi prevetrili tamkajšnjo zdravstveno postajo. Želeli smo pridobiti koncesijo, a nam bogovi niso bili naklonjeni ali pa morda nismo znali na pravi način izraziti naše ambicije. Kmalu za tem sem naletel na takratnega tišinskega župana Jožefa Poredoša in povedal je, da želijo pridobiti zdravnika in da so vložili vlogo za koncesijo.
Vprašal me je, ali sem pripravljen zagristi v to kislo jabolko. To se mi je zdel nov izziv in mislil sem, da bom individualno lahko uresničil tisto, česar znotraj zdravstvenega sistema ni bilo mogoče.
»Nočem se politično opredeljevati, vsaki vladi pa bi položil na srce, da je za nas najslabše, da nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo po štirih letih. Stalne spremembe in negotovosti niso dobre. Verjamem, da je vsak minister delal v dobri veri, ampak način, da podreš čisto vse, kar so postavili predhodniki, se mi ne zdi ravno najboljši. Zdi se mi, da je nova ekipa za zdaj ubrala pravo pot, saj ni bombastičnih izjav in napovedi. Zdravstvo potrebuje politiko majhnih korakov. Nobenega velikega sistema, kar zdravstvo je, ni dobro spreminjati revolucionarno.«
Naši predniki so imeli več fizičnega dela, danes je več sedečega dela. Me pa veseli, da se je spremenila miselnost in so se ljudje začeli več gibati. Hodijo na sprehode s hišnimi ljubljenčki, kolesarijo ... Upajmo, da bo to tudi dalo rezultate.«
»Pri nas se vse sprejema ad hoc, z danes na jutri. Dejansko še jaz nimam zVEM, ker v našem centru uporabljamo aplikacijo Do zdravnika, ki jo bomo morali do novega leta nadomestiti z zVEM. Opažam, da digitalizacija za mlade in srednje generacije ni težava, pozablja pa se na starejše ljudi. Nihče ne pomisli, kako se bosta na zVEM navadila ali si ga uredila 85-letna gospa ali gospod. Dolžnost svojcev sicer je, da jim pomagajo, ampak če greste po vaseh, boste videli, da veliko ljudi živi samih, brez svojcev, ki jih ni ali pa so daleč.
»Pomurje ima v primerjavi z nekaterimi drugimi regijami dobro dostopnost osebnih zdravnikov, vendar morda nekoliko slabšo na terciarni ravni. K sreči ni daleč Maribor, tako da se stvari izboljšujejo. Mislim, da kvaliteta zdravstvenega sistema ni samo v vrhunski kvaliteti, ampak tudi v tem, da ima Pomurec možnost priti do diagnoze tako hitro kot Ljubljančan ali Mariborčan. V Sloveniji je doslej to uspevalo, čeprav se pojavljajo sive lise. V Posočju in še kje zdravnikov namreč kronično primanjkuje.«
»Ne, mislim, da se ne bodo toliko skrajšale, ker imamo neko idealistično predstavo, da drugod čakalnih vrst ni. Nedavno sem si ogledal nemško oddajo, v kateri so govorili o težavah v družinski medicini v Nemčiji. Bil sem zgrožen, saj nakazuje, da se bo zdravstveni sistem porušil, če zdravniki, starejši od 65 let, ko izpolnijo pogoj za upokojitev, zaprejo ambulante.
Prav tako so meščani pripovedovali, kakšne čakalne vrste imajo, da pridejo do družinskega zdravnika. Tudi v Nemčiji so čakalne dobe, tudi za specialistične preglede, posege, ampak niso tako nerazumno dolge kot pri nas.
»Tako kot v drugih poklicih je tudi v medicini mlade treba usmerjati. Mislim, da so bolj resni pri študiju, kot smo bili mi (smeh). V to jih verjetno sili tudi drugačna situacija. So študenti, ki so čisto tehnični tipi in težko vzpostavijo komunikacijo s pacienti. Pri teh je prav, da se odločijo za kakšno drugo specializacijo, ne za družinsko medicino, psihiatrijo ali kaj podobnega, kjer je res potreben osebni stik.
Na drugi strani pa so študenti, ki imajo velik dar za komunikacijo. Spomnim se zdravnika, ki je sedaj anesteziolog v Avstriji. Imel je čudovit dar komunikacije, pacienti so mu zaupali. Kolebal je, kaj izbrati za specializacijo, nato pa se odločil, da bo dajal ljudi spat pred operacijo (smeh).«
»Žena pravi, da kar se tiče medicinskih stvari, grozen. Vse umažemo, razbijemo, odgovoren pa sem jaz, ker to dovolim (smeh). Ampak poudarjam, da do zdrave mere. Vesel sem, da so starši odgovorni, da vnuka nimata telefonov, veliko časa preživita zunaj v naravi, veliko ju zanima in srečen sem, da se ju vzgaja na tak način.«
»Večkrat me kdo na to opozori, sploh snaha me rada dregne s tem (smeh). Nekaj časa bi pa še rad delal, čeprav bodo nekateri kolegi rekli, da sem nor. Morda bi se še rad razveselil kakšne stvari v našem centru na Tišini, kjer poleg moje ambulante delujeta še dve ambulanti družinske medicine. Vodita ju specialistki družinske medicine Nina Cvek in Tina Šterman, ki ju zelo cenim zaradi njune strokovnosti in poštenega odnosa do pacientov. Tako je delovanje centra zagotovljeno tudi po koncu moje poklicne poti, kar je bil osnovni namen postavitve takšnega centra.«
»Imam, čeprav imam zanj bolj malo časa. Rad berem, ampak nikoli samo ene knjige. Zmeraj imam eno leposlovno, eno malo bolj filozofsko in kakšno poljudnoznanstveno.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.