Kolumna: Pri obsojanju smo prvi, pri ukrepanju pa zadnji
Pogosto smo prijave in zavzemanja neke moralne drže zmožni šele takrat, ko lahko s tem škodujemo drugim. Tipično slovensko bomo hitreje prijavili soseda, ker dela na črno kot pa opozorili na nasilje, ki se dogaja za štirimi stenami.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nedavni dogodek v Iljaševcih je razkril več kot le neustrezen odnos ene osebe do živali. Mučenje goveda, o katerem smo brali te dni, je odstrlo pogled v marsikatero drugo problematiko družbe in obenem odprlo vprašanje, kje je odgovornost tistih, ki so to opazovali in vedeli za dogajanje, a so se odločili, da ne bodo ukrepali. Podrobnosti primera v Prlekiji so res grozljive. Tudi sama sem bila žalostna in zgrožena.
Ko je dogodek postal medijsko izpostavljen, pa so postali ogorčeni tudi sosedje in krajani, ki so nekaterim medijskim hišam dajali izjave in v uredništva pošiljali fotografije posestva. Zanimivo pa je, da isti ljudje prej teh občutkov niso doživljali. Pojavili so se šele, ko so se vklopile kamere. Seveda ne morem z gotovostjo trditi, da so vedeli, kaj točno se dogaja. A preprosto je težko verjeti, da v tako majhnem kraju ni bilo mogoče ničesar opaziti.
Ko sem odraščala, smo doma imeli kmetijo. Prav tako je bil v rodni vasi en večji kmet. Nenavadne vonjave se dokaj hitro zaznajo. Tudi vedenje živine se lahko spremeni, ko z njo nekaj ni v redu. Zdaj ne živim več tam, sem pa še vedno na podeželju. Kraj, kjer trenutno bivam, je sicer približno dvakrat večji od Iljaševcev, vendar je še vedno majhen. In v majhnem kraju se informacije širijo hitro in tako rekoč vsi vse vedo. V tem naselju sem sicer priseljenka in se držim zase, poznam le nekaj ljudi. Ker sem v najemu, sem našo stanovanjsko sosesko do nedavnega doživljala kot nekakšno oazo, kjer lahko ohranim anonimnost in kjer se z nami, prišleki, nihče ne ukvarja. Seveda sem se motila.
Prav v teh dneh, ko sem razmišljala, kako je mogoče, da ljudje niso opazili zanemarjanja živali, mi je vsakdanje življenje pokazalo, da je takšen scenarij malo verjeten. Ob obisku trgovine me je blagajničarka, ki sem jo videla prvič v življenju, začela spraševati, kot da se poznava, o moji načrtovani selitvi. Kot prvo, te osebe ne poznam. Kot drugo, odločitve o selitvi nisem delila z veliko ljudmi. In nekako je ta informacija vseeno pricurljala do človeka, ki mimogrede živi na drugem koncu vasi, ki se vleče kot kurja čreva. Zato le stežka verjamem, da krajani, ki so živeli v bližini kmetije, niso ničesar vedeli ali opazili.
To pa odpira vprašanje, ali se spornih dejanj pogosto zares zavemo šele, ko nam jih drugi izrecno pokažejo. Šele ko določene zgodbe dobijo medijsko pozornost in ko nam mediji povedo, da nekaj ni prav. Primer mučenja živali pa je razkril še eno človeško lastnost, ki bi nas morala skrbeti. Kako preprosto si ljudje razlagamo določene stvari in kako hitro v vsaki situaciji iščemo krivca ter kažemo s prstom.
Domnevnemu storilcu so pripisovali zlobo, ga opisovali z besedami, kot so »podno od podna«, »govno«, in zanj izbrali še katere druge žaljivke, ki jih tukaj ne morem ponoviti. Vendar ali to, da ga zmerjamo s pošastjo, ni preveč preprosta in lena razlaga dogajanja? Brez vseh informacij ne moremo vedeti, kaj je osebo pripeljalo do takšnega ravnanja.
Tako ne moremo vedeti, kakšne so bile njegove okoliščine ali motivi. To pa nikakor ne zmanjšuje teže dejanja. Strinjamo pa se lahko, da to ni normalen odnos do živali. In če se zavedamo, da nekdo izkazuje nemoralno vedenje, je verjetno na nas, ki se tega zavedamo, da na takšno vedenje opozorimo. Če nekdo ne prepozna, ali ne upošteva tega, da je njegovo ravnanje nedopustno, še toliko bolj potrebujemo ljudi okoli njega, ki bodo pripravljeni ukrepati.
A pogosto smo prijave in zavzemanja neke moralne drže zmožni šele takrat, ko lahko s tem škodujemo drugim. Tako bomo morda hitreje prijavili soseda, ker dela na črno, kot pa opozorili na nasilje, ki se dogaja za štirimi stenami. Takrat to ni več naša odgovornost. Takrat se ta dolžnost razprši na druge.
Da ne omenjam javnega linča in pozivov k nasilju, ki smo jih lahko opazili na spletu. Ob isti sapi so ti ljudje, ki imajo najverjetneje tudi sami nekaj okostnjakov v omari, obsojali njegovo nasilje, hkrati pa delili njegovo fotografijo in zahtevali, da se mu stori enako. Na tej točki mi pride na pamet biblični izrek, ki bi marsikomu koristil: kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.
Očitno to marsikomu ni jasno. Prav tako večini ni jasno, da živimo v pravni državi, kjer o odgovornosti in morebitni kazni odločajo pristojni organi in sodišče, ne pa množica na družbenih omrežjih. In če se že obregamo ob sistem v Sloveniji in govorimo, kako se nikoli nič ne spremeni, je dobro vedeti tudi, da imamo kot državljani možnost vplivati nanj.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
