Kolumna: Začnimo poslušati tiste, ki nekaj znajo in vedo
Biti moraš razmeroma inteligenten, da ugotoviš, da nečesa ne znaš in da to bolje naredijo drugi.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zakaj je Zlatku Zahoviću s polovico predvidenega proračuna uspelo v slabem mesecu sestaviti zmagovito moštvo? Zato ker ima znanje, in to več znanja in mednarodnih izkušenj kot marsikdo drug na nogometnem področju, poleg tega so ljudje okoli njega začeli opravljati svoje delo. V bistvu enostavno, na eni strani imamo znanje, na drugi pa sistem. Zakaj je Feriju Novaku uspelo iz Sobote narediti varaš? Zato ker je imel znanje, in to veliko več znanja kot marsikdo v mestu. To so prepoznali tudi soboški oblastniki in omogočili, da je naredil varaš, namenjen življenju prebivalcev, s prvim Murinim nogometnim stadionom, atletsko stezo, teniškimi igrišči in kopališčem vred. V bistvu preprosto, na eni strani imamo znanje, na drugi pa sistem, ki je to znanje sposoben absorbirati.
Ko je pred tedni Stanka Dešnik zapisala, da začenja svoj zadnji mesec potovanja na Goričko pred upokojitvijo, je bila v zraku neznosna vročina, za katero se je upalo, da bo trajala zgolj še dan ali dva, čeprav je trajala že skoraj mesec. In sem se spomnil nekaterih Stankinih misli, ko je zagovarjala ohranjanje narave, travnikov, dreves, reke Mure, mokrišč in vsega, kar sodi zraven. Ne enkrat, ne kampanjsko, ampak sistematično ves čas delovanja. Ker ve in zna. Je pa na drugi strani sistem, ki nekaterih stvari ne razume ali mogoče ne zna razumeti, ker pač nima dovolj znanja.
Ker je ponovno čas slovitega radgonskega sejma, se je naenkrat pojavila tema podnebnih sprememb, vendar šele zdaj, ko so njive rumene, reke prazne in vrtnine potolčene. Zdaj se ponovno odkriva topla voda vključno z možnostmi namakanja, prav tistega namakanja, s katerim se na primer nekatere države ukvarjajo več stoletij, odkriva se pomembnost zajezitve vode in ohranjanja mokrišč, ki ob poplavah vodo absorbirajo in jo ob suši vračajo, odkriva se pomen ozelenitve mestnih središč, ker tudi vse klimatske naprave skupaj v mestu ne morejo nadomestiti obrambe pred soncem, kot jo zagotovijo velika drevesa.
In tudi na to temo smo v mestu imeli strokovnjake, kot je bil Aleksander Šiftar, ko je bila soboška vrtnarija, neke vrste poskusno polje biotehniške fakultete, znana po drevesih in grmovnicah. Danes pač imamo, kar imamo, v redu pa je edino tisto, kar je stari Hoyer kot Szaparyjev vrtnar sadil v mestnem parku. Prav tako imamo to, kar je narisal arhitekt Novak, ker ga je izbrala mestna oblast, in nam še ni uspelo uničiti. Imamo Fazanerijo s stadionom in kopališčem.
Zgodba Fazanerije je prav zanimiva, ker sta jo na dražbi kupila tedanji župan Hartner in industrialec Benko ter jo za enak denar, kot sta jo kupila, prodala občini, ki je nato zgradila stadion, atletsko stezo, igrišče za tenis in kopališče. Plod vizije, ki jo je imela oblast, sistem, ki mu je uspelo pritegniti najboljše vključno z gradbincem Mesaričem, ki je izvedel gradnjo.
Si predstavljate, da bi v današnjih časih župan in kak poslovnež kupila del mesta in ga za isto vrednost prodala občini, v želji, da se naredi območje, namenjeno javni uporabi prebivalcev? Misija nemogoče. Poleg tega je celotna stvar, od ideje do odprtja, trajala slabi dve leti. Prav kopališče je bilo eden tistih elementov, ki so mestu dali urbani pomen, saj je ob odprtju veljalo za enega najsodobnejših v kraljevini. Ta objekt je bil eden ključnih konstitutivnih elementov mesta. In to je, lahko bi rekli, še danes.
Stari Sobočani pač ne pomislijo, da bi se hodili kopat v kakšne gramoznice in podobne blatne grabe, kjer ni nadzora kakovosti vode in ni zagotovljene varnosti. Poleg tega je kopališče tisti kraj, kjer se otroci naučijo plavati, skakati v vodo, kjer trenirajo plavalci in drugi športni klubi, plavajo rekreativci, obenem pa omogoča sodoben način družabnega življenja. In prav to kopališče imamo že skoraj sto let, vendar ga je pač nekdo zanemaril. Gre za konceptualno napako razumevanja, kaj meščani dejansko potrebujejo.
Že pred stotimi leti je nekdo razumel, kaj so urbanistični in higienski standardi bivanja v mestu. Leta 1995 (ob šestdesetletnici) je umetnostna zgodovinarka Metka Hari (Nena Luthar) prav v tem Vestniku objavljala izjemno nadaljevanko člankov o soboškem kopališču in logiki, ki je gnala tedanji mestni odbor, da je izpeljal celotni projekt rekreativnega središča Fazanerije. Danes je spet čas sejma v Radgoni. »Sejem bil je živ« je že stokrat ponovljeni naslov in ponovno gledamo slike pomembnežev, ki se tega sejma udeležijo.
Po koncu pa gredo stvari naprej po svojih ustaljenih poteh. Tema, ki je letos na sporedu, je pač nastavljena zato, ker je začelo ljudi tepsti po denarnicah, ampak je tema veliko pomembnejša od objave selfija s sejma. Prehranska varnost, energetska varnost, zagotavljanje vodnih virov so tam spodaj del nacionalne varnosti, so osnovni predpogoj, kako bodo ljudje živeli v prihodnosti, in prav razumevanje, kako ljudje živijo in kako bodo ljudje živeli, je ključ, ki ga mora razumeti sistem in imeti vizijo, saj imajo ukrepi, ki se izvajajo danes, dolgoročne posledice.
Zanimivo je, da so nekateri to videli in vedeli pred stotimi leti. Mogoče je pa vseeno čas, da se začne poslušati tiste, ki nekaj znajo in vedo, ključna pa je vzpostavitev sistema, ki je to pamet sposoben akumulirati. Ker moraš biti razmeroma inteligenten, da ugotoviš, da nečesa ne znaš in da to bolje naredijo drugi.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.