Jože Sagaj je ljubezen do konj prenesel na tretjo generacijo
Članek o Jožetu Sagaju starejšem smo pripravili le nekaj dni pred njegovo smrtjo. V njem je z nami delil spomine na svoje otroštvo, življenje s konji, tekmovalno pot ter družinsko zgodbo, ki jo danes nadaljujejo njegovi sinovi in vnuki.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Članek o Jožetu Sagaju starejšem smo pripravili le nekaj dni pred njegovo smrtjo. V njem je z nami delil spomine na svoje otroštvo, življenje s konji, tekmovalno pot ter družinsko zgodbo, ki jo danes nadaljujejo njegovi sinovi in vnuki. Od Jožeta Sagaja starejšega se bodo v sredo poslovili svojci, prijatelji in številni, ki so ga poznali iz sveta kasaškega športa. Ker je bil pogovor opravljen tik pred njegovo smrtjo, smo njegove besede v članku ohranili v prvotni obliki in jih zapisujemo kot njegov spomin ter pričevanje o življenju, ki ga je zaznamovala velika ljubezen do konj in kasaštva.
Jože Sagaj se je rodil 15. aprila 1949 v Ključarovcih očetu Jožefu in mami Ani, rojeni Novak iz Banovec. V družini je bilo sedem otrok – pet starejših sester, Jože kot šesti po vrsti in za njim še brat Marjan. Odraščal je v kmečki družini, kjer je bilo delo sestavni del vsakdana. Kot prvorojeni sin je že kot otrok poprijel za številna opravila na domači kmetiji. Takrat je bilo življenje na Murskem polju precej drugačno kot danes. Traktorjev še ni bilo, zato so pri delu na polju uporabljali konje.
Prav ti so zaznamovali Jožetovo otroštvo in pozneje njegovo življenje. »Odraščal sem v času, ko na Murskem polju še niso brneli traktorji. Njive so orali in branali s konji,« pripoveduje Jože. Njegov oče je imel vedno najmanj tri konje, s katerimi so opravljali delo na kmetiji. Jože se je že kot osnovnošolec rad zadrževal ob njih in mu je bilo delo s konji v veliko veselje. Obiskoval je osnovno šolo v Križevcih, v srednjo šolo pa ni šel, saj je moral takoj poprijeti za delo na domači kmetiji.
Odraščal je s konji
Ljubezen do kasaškega športa je bila v družini Sagaj prisotna že prej. »Moja mama Ana je izhajala iz znane kasaške družine Slavič z Grab in je že sama tekmovala na takratnih dirkah dvovpreg,« pove Jože. Družinsko tradicijo je nato sam močno nadgradil. Kasaški šport je postal njegova velika strast, s katero se je ukvarjal kot rejec, trener in voznik.
Njegovi prvi spomini na kasaški šport so povezani z nedeljskimi obiski dirk v Ljutomeru. Oče je opazil njegovo navdušenje nad konji in ga nekega dne odpeljal na hipodrom. »Najbolj srečen sem bil, ko me je oče v nedeljo posedel na kolo in sva se odpeljala na konjske dirke v Ljutomer. Tam sem opazoval te prelepe konje, ki so bili vpreženi v prelepo dirkalno opremo,« si v spomin prikliče otroško navdušenje Jože, ki se mu je takrat rodila želja, da bi tudi sam nekoč tekmoval s kasači. Pri 16 letih se mu je želja uresničila. Spomladi leta 1965 mu je oče, kljub skromnim finančnim razmeram, kupil prvega kasača.
Za nakup opreme denarja ni bilo dovolj, zato sta si jo morala izposoditi pri sorodniku. Junija istega leta je začel trenirati in kmalu tudi prvič nastopil na dirkah v Ljutomeru. Prvi nastopi niso prinesli uspehov. Pristal je med zadnjimi, na prvo zmago je moral počakati vse do leta 1978. Kljub temu ni odnehal. V naslednjih desetletjih je vztrajno delal, se učil in vzrejal svoje konje.
Potrpeti in še enkrat potrpeti
Najpomembnejše obdobje njegove tekmovalne kariere je povezano z Durasom, kasačem iz lastne reje. Z njim je med letoma 1991 in 1996 dosegal največje uspehe. Vrhunec je prišel leta 1992, ko sta zmagala na slovenskem kasaškem derbiju. Duras je Jožetu pritekel kar 39 zmag. Poleg derbija sta skupaj osvojila še številne druge pomembne dirke – trikrat sta zmagala na maratonu, dvakrat na šampionatu Slovenije in trikrat na dirki za pokal Brda.
»V vseh teh letih treniranja konj sem se naučil, da moraš, če hočeš s konjem uspeti, znati potrpeti in še enkrat potrpeti. Na silo ne dosežeš ničesar,« nasvete iz svoje bogate zakladnice modrosti niza Jože, ki poudarja, da mora trener pri delu s konjem predvsem razumeti njegovo naravo. »Poleg potrpljenja moraš imeti tudi veliko volje do dela s konji. Mlad konj je kot otrok. S kakšnim lažje in hitreje napreduješ, saj lažje dojame, kaj hočeš od njega.«
Za vrhunskega kasača pa po njegovem mnenju nista dovolj le trening in delo. Konj mora imeti nekatere lastnosti že od rojstva – vzdržljivost, zdrave noge in mirno glavo. Predvsem pa morata konj in trener drug drugemu zaupati. »Šele takrat prideš do uspeha,« pripomni Jože, ki mu je Duras ostal v posebnem spominu. Z njim je dosegel največ zmag in prav z njim se je vpisal med najuspešnejše slovenske kasače. Ostala mu je tudi manj prijetna, a značilna izkušnja z dirk, ko ga je Duras v Lenartu zaradi mrčesa brcnil v obraz. Jože je tudi takrat ostal miren in razumevajoč, saj je vedel, da konj tega ni storil namenoma.
Med letoma 1998 in 2000 je uspešno tekmoval z Dalijem. Leta 1993 se je kot voznik leta udeležil amaterskega tekmovanja na Norveškem, kar je prav tako ostalo med lepšimi trenutki njegove kasaške poti. Za svoje dosežke je prejel več priznanj. Leta 1992 je bil razglašen za najboljšega tekmovalca Kasaškega kluba (KK) Ljutomer, leta 2002 za športnika leta Občine Križevci, leta 2010 pa je bil ponovno najboljši tekmovalec KK Ljutomer.
Kasaštvo pri Jožetu nikoli ni bilo ločeno od vsakdanjega dela na kmetiji. Konji niso bili samo tekmovalne živali, temveč del njegovega življenja. Njegov dan se je začel že ob štirih zjutraj. Najprej je treniral konje, počistil bokse in jih nahranil z žitom in senom. Nato je odšel na polje, po končanem delu se je vrnil h konjem. Tako je večino dneva preživel med poljem in hlevom.
»Delo na kmetiji in skrb za konje sta zahtevala veliko časa, treningi in kasaške dirke pa so zapolnili še večino prostega časa,« se spominja. S konji je tekmoval po Sloveniji, pa tudi v tujini. Vsa ta leta je bilo njegovo življenje tesno povezano z delom, vztrajnostjo in konji. Danes mu zdravstveno stanje ne dopušča več, da bi delal s konji in na kmetiji.
Družina, ki je odraščala s kasaštvom
Kasaški šport je skozi desetletja postal pomemben del življenja celotne družine Sagaj. Jože in žena Metka imata tri otroke – dvojčka Metko in Janka ter sina Jožeta mlajšega. Žena Metka je bila zaposlena v računovodstvu Križevskih opekarn, ob službi je skrbela za družino in pomagala tudi na domači kmetiji. Otroci so tako odraščali v okolju, kjer so bili delo, živali, kmetija in kasaštvo nekaj povsem vsakdanjega. Najbolj neposredno sta očetovo pot nadaljevala sinova Janko in Jože mlajši. Oba sta postala uspešna voznika, oba sta, tako kot oče, osvojila slovenski kasaški derbi.
Janko je očetovo pot nadaljeval še kot rejec in trener. Na kasaških dirkah tekmuje od leta 1995 in je bil večkrat najboljši slovenski voznik in trener. Eden največjih mejnikov njegove kariere je bila zmaga na slovenskem kasaškem derbiju leta 2020, ko je z Mauglijem dosegel svojo prvo derbijsko zmago. Ta uspeh je bil za družino poseben tudi zaradi izjemnega rejskega rezultata. Prva tri mesta so zasedli konji, vzrejeni v njihovem hlevu – Maugli je zmagal, Analin je bila druga, Don Saxo pa tretji.
Jože mlajši se je uveljavil kot eden najuspešnejših slovenskih voznikov in trenerjev. Del kariere je preživel tudi v Franciji, kjer je pridobival izkušnje v eni najrazvitejših kasaških držav. Posebej uspešno je bilo njegovo obdobje s francoskim kasačem Erosom Josselynom. Na prvih desetih skupnih nastopih sta dosegla sedem zmag in eno drugo mesto.
Oče je sinovoma že v otroštvu predal več kot samo znanje o konjih. Predal jima je predvsem odnos do dela, potrpežljivost in prepričanje, da uspeh ne pride čez noč. Oba sta kot otroka spremljala očetove največje uspehe z Durasom. Prav obdobje Jožeta starejšega in Durasa je pomembno zaznamovalo njuno otroštvo ter pozneje odločitev, da nadaljujeta družinsko pot.
Tradicija, ki jo nadaljujeta Janko in Tina
Pri Janku je ljubezen do konj kasačev postala zgodba celotne družine. Z ženo Tino skupaj skrbita za domačo kmetijo, rejo in trening kasačev. Tina pri tem ni le opora možu, temveč je aktivno vpeta v vsakdanje življenje hleva. Ljubezen do konj je spoznala že v otroštvu, danes pa velik del svojega časa namenja njihovi oskrbi, vzreji, treningu in delu na kmetiji. Skrbi, da imajo konji vse potrebno in da se dobro počutijo, kar je osnova za uspešno delo in tekmovanja. »Pri konjih je pomembno, da jih poznaš, da veš, kaj potrebuje posamezen konj, in da mu znaš dati čas,« pravijo v znani prleški kasaški družini.
V hlevu Sagajevih danes niso le njihovi konji. Svoje kasače jim zaupajo tudi drugi lastniki, kar je pomemben korak v razvoju njihovega dela. Konj tako ostane v okolju, kjer zanj skrbijo, ga trenirajo in pripravljajo na tekmovanja, tudi če je lastnik nekdo drug.
Še danes pa se vsak dan pri Sagajevih začne zgodaj, kot takrat, ko je bil na vrhuncu svoje moči Jože. Konje zjutraj izpustijo iz hleva, sledijo čiščenje boksov, hranjenje in druga opravila. Delo ne pozna prostih dni – konji potrebujejo oskrbo ne glede na vreme, praznike ali tekmovanja. Janko se poleg treninga posveča tudi kovanju in skrbi za zdravje konj. Pri delu pomagata tudi otroka Luka in Nina.
Poseben poudarek dajejo individualnemu pristopu. Vsakega mladega konja poskušajo razvijati glede na njegove sposobnosti in mu dati dovolj časa, da pokaže svoj potencial. Zavedajo se, da ne more vsak konj postati vrhunski tekmovalec in da nekateri svoje sposobnosti pokažejo šele pozneje.
Edini v času samostojne Slovenije
Letos je družini Sagaj prineslo nov velik trenutek. Kobila Mermaid, ki je v lasti Matica Plevela, je ta mesec osvojila 36. slovenski kasaški derbi. Mermaid je bila vzrejena v njihovem hlevu, njen rejec in trener je Janko Sagaj, do največje zmage doslej pa jo je popeljal njegov brat Jože mlajši. Za družino je bil dan še toliko bolj izjemen, ker so zmagali vsi štirje konji iz njihovega hleva, ki so tisti dan nastopili na dirkah. Piko na i pa je dirki dodal obisk Jožeta starejšega, ki je zmago Mermaid na hipodromu spremljal tudi sam.
Več kot tri desetletja po njegovi zmagi z Durasom sta sinova znova skupaj osvojila najpomembnejšo slovensko kasaško lovoriko – Janko kot rejec in trener ter Jože mlajši kot voznik. Posebnost družine Sagaj je, da so Jože starejši, Janko in Jože mlajši edina slovenska družina, v kateri so v času samostojne Slovenije slovenski kasaški derbi osvojili tako oče kot oba sinova.
Kasaški šport doživlja spremembe
Jože je skozi desetletja spremljal velike spremembe v kasaškem športu. Nekoč je bil ta tesno povezan s kmetijstvom in življenjem na podeželju. Konji so bili del številnih kmetij, dirke pa pomemben družabni dogodek in neke vrste kmečki praznik. »Nekoč smo ta šport jemali predvsem kot veselje in se nismo toliko obremenjevali za vsako napako. Danes je vse skupaj veliko bolj profesionalno,« pravijo v rejski družini in dodajo, da so danes reja, trening in tekmovanje bistveno zahtevnejši. Potrebni so kakovostne razmere za trening, ustrezna infrastruktura, veterinarska oskrba, kovanje in predvsem ogromno vsakodnevnega dela.
Kot so dodali, se je tudi način dela s konji spremenil. Vedno več pozornosti je namenjene njihovemu dobremu počutju in individualnemu pristopu. Če želiš ostati konkurenčen, se moraš nenehno učiti in izpopolnjevati – pri vzreji, treningu, pripravi konja in vožnji. Pomembno je tudi primerjanje s konkurenco v tujini. Sagajevi že vrsto let nastopajo na hipodromih v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji, kjer spoznavajo drugačne razmere dela in močnejšo konkurenco. Takšne izkušnje jim omogočajo, da svoje delo še izboljšujejo. Prav v povezovanju vidijo eno od poti nadaljnjega razvija kasaštva. V tujini je običajno, da lastniki svoje konje zaupajo profesionalnim trenerjem, s čimer se ustvarjajo boljše možnosti za razvoj konj in športa. V to smer se razvija tudi hlev Sagajevih. Mermaid je dober primer takšnega sodelovanja.
Ljubezen do kasačev bo živela naprej
Zgodba Jožeta Sagaja se zato ne konča pri njegovih zmagah. Njegova največja zapuščina so znanje, odnos do konj in način dela, ki ga je prenesel na sinova. Tudi kot rejec je ostal izjemno uspešen. Leta 2020 je bil po številu zmag svojih konj najuspešnejši slovenski rejec. Maugli, Donina, Marion Mark in Don Saxo so na 32 nastopih skupaj dosegli deset zmag. Za najboljšega slovenskega rejca je bil razglašen tudi za sezono 2024, medtem ko je bil njegov sin Jože mlajši v isti sezoni najboljši slovenski voznik.
Danes lahko Jože starejši svoje nekdanje vsakodnevno delo spremlja predvsem od daleč. Zdravje mu ne dopušča več, da bi bil aktiven na kmetiji in v hlevu, vendar ostaja del zgodbe. Spremlja konje, njihove uspehe in predvsem delo svojih otrok ter vnukov.
Janko in Jože mlajši sta znanje, ki jima ga je predal oče, nadgradila z lastnimi izkušnjami in ga povezala s sodobnim načinom dela. Ob njiju sta pomemben del zgodbe tudi Tina ter vnuka Luka in Nina. Luka je že kot otrok tekmoval s ponijem, pri 16 letih pa dosegel svojo prvo uradno zmago na kasaških dirkah. Tudi leto dni mlajša Nina je zmagala na dirki ponijev ter obiskuje srednjo šolo za veterinarskega tehnika, zato je tudi njena prihodnost tesno povezana z živalmi. Pri Sagajevih tako kasaštvo ni več samo zgodba očeta in njegovih dveh sinov. Postalo je družinska tradicija, v kateri ima vsak svojo vlogo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
