V premislek: "Boš en feferon?"
Krst novincev je bil nekoč zabavna tradicija, ki je srednješolce povezal v novo skupnost.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Krsta novincev oziroma fazanov v prvem letniku srednje šole sem se vedno spominjal kot nekakšne stopnice na poti odraščanja. Starejši dijaki so nam krohotaje v usta potisnili kakšen feferon, nato pa smo se drenjali k dekletom višjih letnikov v upanju, da nam bo kakšna s šminko na roko narisala črko F, v najboljšem primeru pa so nam na licih pustile odtis svojih naličenih ustnic.
V enem popoldnevu smo izvedeli, da je za večino starejših dijakov to zabavna tradicija, za nekaj bedakov, ki so bili v veliki manjšini, pa poskus izživljanja nad prestrašeno mularijo. Tistih se v širokem krogu izogibam še petnajst let po prvem srednješolskem dnevu. Pa ne zato, ker bi me tistih nekaj pekočih minut tako travmatiziralo. V naslednjih letih sem pri krstu s sošolci sodeloval tudi sam. Popisali smo kakšno roko, pogumnim ponudili kak feferon, a nikoli nikogar v nič nismo silili. Vse v duhu dobre volje in tradicije.
Po prvem dnevu smo mi in tiste generacije, ki smo jih kot starejši dijaki »krstili« mi, postale del neke nove skupnosti, bratstva, če želite. Postali smo del novega sveta, v katerem smo bili prvič vsaj malo samostojni, doživeli svoje prve prave poljube, pogumno prvič plačali pijačo, a doživeli tudi prvo hladno prho, ko smo spoznali, da odslej naša (ne)dejanja nosijo posledice. Prvi pravi četudi majhen pogled skozi vrata odraslega življenja.
Kot vse drugo se je z leti tudi nedolžna tradicija sprevrgla v ekstrem. Namesto da bi mediji na prvi šolski dan poročali o teh trenutkih, ki so moji generaciji ostali v dokaj lepem spominu, so poročali o tem, da so mestna središča po Sloveniji videti kot Hamburg po operaciji Gomorrah leta 1943. Obmetavanje novih dijakov z jajci in moko, prekrivanje prestrašenih 15-letnikov z grafiti in izkoriščanje vsake priložnosti za nasilno vedenje.
V Mariboru je neka dijakinja celo izgubila zavest, samo zato, da so si praznoglavci staršev, ki so odpovedali na celi črti, po koncu viharja lahko segli v roke in si izmenjali zgodbe o tem, kako so nekomu uničili srednješolsko izkušnjo v prvih petnajstih minutah. Upam, da se je večina mladih tudi letošnji prvi srednješolski dan, podobno kot v mojem času, zabavala. Upam, da je odstotek bedakov, ki se izživljajo, ostal enak tistemu izpred petnajstih let in da so mediji posamezne primere napihnili do onemoglosti in iz njih potegnili posplošitev obnašanja celotne generacije. Upanje, da smo ljudje še kolikor toliko normalni, vendarle umira zadnje.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
