Ko doma ni meja, jih otrok težko sprejme tudi v šoli
Vzgojni koncepti, ki poudarjajo spoštovanje otrokove avtonomije, več možnosti izbire, manj ukazovanja in manj vsiljevanja pravil, naj bi vodili v razvoj samostojne osebe. Kaj pa se zgodi, ko se svoboda zamenja za odsotnost meja, smo se pogovarjali z antropologinjo Vesno V. Godina.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Učenci so v tem tednu znova zasedli šolske klopi. Ob začetku novega šolskega leta se marsikdo spomni svojih šolskih dni. Nekateri se ob tem morda vprašajo, ali so bili takrat časi vendarle nekoliko drugačni. Kot pedagoginja v teh dneh pomislim predvsem na današnjo vlogo učitelja, pa tudi na odnos staršev do otrok in vzgoje.
Prav zadnje v javnosti vedno znova sproža številne razprave, pri čemer se zdi, da se pogled na ustreznost vzgojnih pristopov skozi čas spreminja. Potem ko je bila v preteklosti zaradi poudarka na poslušnosti, strogem nadzoru in kaznovanju na udaru avtoritarna vzgoja, sedaj nekateri strokovnjaki že opažajo in opozarjajo na posledice druge skrajnosti – vzgoje, pri kateri je mej malo ali jih sploh ni, otrokove želje pa so postavljene na prvo mesto.
Otrok kot središče sveta
Kritike so usmerjene predvsem na permisivno vzgojo, kjer se poudarja otrokova svoboda. Ta pristop k vzgoji sicer ni nov pojav, ki bi priljubljenost pridobival šele v zadnjih letih. Antropologinja , ki že dlje časa opozarja na problematičnost vzgojnih praks, pri katerih se opuščata kaznovanje in avtoriteta, poudarja, da se je trend permisivne vzgoje začel že pred drugo svetovno vojno, po vojni pa je postal še posebej razširjen.
Ne glede na to, da poznamo različna poimenovanja vzgojnih stilov, ki v središče postavljajo otroka – od otrokom prijazne, pozitivne in demokratične vzgoje do tako imenovanega nežnega starševstva –, imajo vse skupno izhodišče: odmik od kazni, dvotirne vzgoje in avtoritete, pojasnjuje.
V ospredje postavljajo otrokovo pobudo, samoodločanje in srečo, medtem ko se določanje pravil in dosledno uveljavljanje posledic za neustrezno vedenje pogosto dojemata kot nekaj nehumanega. Od 70. let prejšnjega stoletja je vse izrazitejši zadržan odnos družbe do kaznovanja oziroma celo njegovo zavračanje, pri čemer se kot problematičen vse bolj obravnava že vsak element agresije ali nasilja.
Sogovornica razlaga, da tak pogled temelji na predpostavki, da se ljudje učimo predvsem s posnemanjem. Če iz otrokovega vsakdana odstranimo nasilje, agresijo in kaznovanje, teh vedenjskih vzorcev naj ne bi prevzel.
Toda praksa po besedah Godinove kaže drugačno sliko. Otroci, ki odraščajo brez jasnih pravil, omejitev in posledic za nesprejemljivo ravnanje, so lahko bolj agresivni, nasilni, brezobzirni in nespoštljivi kot tisti, ki odraščajo ob jasno določenih normah.
Ob tem dodaja, da je posnemanje sicer pomemben del učenja, vendar ni edini vir. Pogosto se spregleda otrokovo notranje in nezavedno dogajanje. Njegov razvoj ne poteka zgolj kot neposreden odsev okolice, temveč tudi po nekaterih notranjih zakonitostih, ki niso v celoti odvisne od tega, kdo ga obkroža in čemu je izpostavljen.
Vest se ne razvije sama
V tem trenutku beseda naleti na kazen. Ta je po mnenju antropologinje pomemben del otrokovega odraščanja, saj se brez nje in avtoritete nekatere psihološke značilnosti ne morejo ustrezno razviti. Kazen pri tem pomeni negativno posledico za otrokovo kršitev, ne pa fizične kazni ali celo tepeža. Večina otrok, ki so deležni »nežnejših« vzgojnih prijemov, pri katerih omenjene tri komponente niso prisotne, namreč ne more razviti vesti, razlaga sogovornica.
Če ob neustreznem ali nesprejemljivem ravnanju ne sledi negativni odziv, temveč namesto tega otrok dobi le pojasnilo, nastane pomembna težava. Otrok se v takšnem procesu socializacije ne more naučiti upoštevati drugih, prepoznavati njihove bolečine in razumeti njihovih potreb. Socialne veščine, ki posamezniku omogočajo sobivanje z drugimi, se ne razvijejo samodejno in zgolj z zgledom.
Otrok mora postopoma oblikovati notranji glas oziroma vest, ki ga pozneje usmerja in zadržuje pred ravnanji, ki niso sprejemljiva. To v veliki meri nastane s tem, da mu nekaj prepovemo, kršitve prepovedi pa negativno sankcioniramo. Prav tako ga moramo naučiti razlikovati med »ne« in »ja« ter tega, da imata ti dve besedi jasen pomen.
Tukaj je treba omeniti načelo libidinalne ekonomije in način, kako otroci uravnavajo svoje vedenje. Praviloma težijo k ugodju, bodisi tako, da počnejo stvari, ki jim prinašajo zadovoljstvo, bodisi tako, da se želijo izogniti neugodju. Prav v tem kontekstu ima ključno vlogo kazen, saj otrok postopoma spoznava, katera ravnanja mu prinašajo ugodje in katera zaradi negativnih odzivov na njegovo početje vodijo v neugodje.
»Ko otroku nekaj prepoveste, bo to sprva zanemaril. Za prepoved mu je pravzaprav vseeno – ne razume je še kot nečesa, kar bi moral upoštevati. Zanj je ne enako kot ja. Otroka je treba naučiti, da je ne res ne in da je ja res ja,« pravi antropologinja. Ločevanje tega pa se začne s kaznijo, ko se otrok prvič sreča z ne in ignorira prepoved. Takrat moramo namesto popuščanja ostati dosledni. Če denimo otroku rečemo, da ne sme spati pri mami, pa kljub temu pride v njeno posteljo, mora slediti kazen. In to maksimalna, ki se je spomnimo. Seveda ne govorimo o tepežu, ampak o veliki stopnji neugodja.
Ko se sooči s kaznijo oziroma posledico, ki je neugodje (na primer spanje v svoji postelji), je sprva morda ne bo upošteval, saj sledi temu, kar mu je prijetno. Če pa se ob ponavljajočem se kršenju iste prepovedi vedno znova pojavi dovolj jasna in izrazita negativna posledica, bo otrok postopoma razumel povezavo med svojim ravnanjem in neprijetnim izidom. Prvič bo morda menil, da je šlo za naključje, drugič povezave še ne bo razumel, tretjič pa bo ugotovil, da mu neupoštevanje prepovedi prinese več neugodja, kot bi mu ga povzročilo njeno upoštevanje.
»In kazen, torej neugodje, mora, kot kaže medkulturna primerjava, nastopiti po tretjem letu starosti, ne 15. letu,« je jasna doktorica socioloških znanosti. Če se med odraščanjem ne pojavi, lahko pride do katastrofalnih posledic, in to ne zgolj na ravni posameznika, temveč celotne družbe. V tem pogledu mislimo na deviantna vedenja, ki segajo od nerazumevanja potreb drugih do obravnavanja ljudi kot predmetov. Najprej se to opazi med vrstniki, nato pa pozneje v življenju.
Nekdanja profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ob tem navaja aktualni primer, ko je leto in pol starega otroka nosila Drava, ljudje pa so snemali in opazovali. Malčka je medtem iz reke rešil 81-letnik. Ti ljudje nimajo občutka, da je to človek, ki mu morajo pomagati, razlaga. Oni gledajo predvsem na tisto, kar je njim všeč. V tem primeru sta to snemanje in všečki, ki jih s tem pridobijo. Posameznike, ki zaradi odsotnosti kazni niso razvili ustreznega moralnega imperativa, lahko opazimo tudi v politiki.
Brez podpore staršev je delo učitelja bistveno težje
Vesna V. Godina navaja še en skrb vzbujajoč vidik. Izziv se pojavi, ko so otroci vzgojeni v okolju, kjer so njihovi starši patološki narcisi. Takšni starši otroka pogosto dojemajo kot investicijo v lasten socialni aplavz – otrok mora biti takšen, da jim bodo drugi zavidali. Zato si prizadevajo, da bi bil njihov otrok najboljši, tudi če v resnici ni. Takšen odnos se lahko kaže tudi v šolstvu.
Ko namesto tega, da bi otroci, na primer ob slabi oceni, prevzeli odgovornost za svoj neuspeh in ga skušali izboljšati z učenjem, starši prepričujejo učitelje, da otrok ni bil ustrezno ocenjen. S tem ne delajo usluge otroku, v širšem kontekstu pa dodatno pripomorejo k razvrednotenju učiteljskega poklica. O tej problematiki smo se pogovarjali z učiteljico Andrejo, ki poučuje na eni od pomurskih osnovnih šol. Opaža, da so nekateri starši do otrok preveč zaščitniški in jih »zavijajo v vato«. Večina učencev je sicer prijaznih, potrpežljivih, vodljivih in zvedavih, vendar se najdejo tudi takšni, ki ne spoštujejo osnovnih šolskih pravil.
»Že eden ali dva lahko pokvarita ali celo uničita celotno dinamiko razreda,« pravi. Nekateri doma nimajo jasnih mej in se jih zato niso vajeni držati niti v šoli. »Če se doma pogaja za vsako stvar ali izsiljuje s kričanjem in jokom, bo tako tudi v šoli,« dodaja. Predvsem pri mlajših učencih opaža veliko nestrpnosti in nepripravljenosti za sodelovanje. Pogosto slišijo: »Ne bom sodeloval s tistim učencem. Ne bom sedel tukaj. Ne bom prepisal.« Takšno zavračanje pa hitro preide v »ne vem, kako se to dela«.
Težava nastane, ko posamezni učenci s svojim vedenjem zahtevajo nenehno pozornost učitelja. S cviljenjem, ropotanjem, nagajanjem in premikanjem po razredu motijo pouk, nagajanje pa lahko preraste tudi v fizične obračune in uničevanje šolske lastnine. Učitelj pri tem ne more zanemariti preostalih učencev zaradi enega posameznika. »Če se morajo učitelji ukvarjati z disciplino, zmanjka časa za učenje in utrjevanje, znanje pa upada. Bralna pismenost je porazna. V vsakem razredu je približno polovica učencev s posebnimi potrebami – bodisi zaradi znižanih učnih sposobnosti, vedenjskih ali grafomotoričnih motenj, nadarjenosti ali statusa športnika oziroma kulturnika. Zaradi prilagoditev pa mnogi to razumejo kot: meni tega ni treba znati.«
Kljub temu poudarja, da ni vse tako črno. V devetih letih šolanja se da veliko spremeniti. Ponosna je na učence, ki jih je spremljala skozi leta, posebej pa omenja otroka, ki je šolo zapustil kot povsem drugačen posameznik, kot je vanjo vstopil. V prvi razred je prišel kot izjemno razvajen otrok, vajen, da je vse po njegovo. Veliko je bilo joka in izsiljevanja, težko je opravljal svoje obveznosti. Po devetih letih pa se je razvil v vedoželjnega otroka, ki rad spoznava svet in se uči novih stvari ter ima do avtoritete povsem drugačen odnos.
Do takšnega napredka je lažje priti, ko starši ne spodkopavajo dela šole, poudarja učiteljica, ki ima že več kot 20 let izkušenj. Pojasnjuje, da se staršem ni treba strinjati z vsem in lahko imajo svoje mnenje, vendar postane položaj težji, ko začnejo pritiskati na učitelje, ravnatelja ali celo ustrahovati z odvetniki.
Tudi neprijetne izkušnje so del odraščanja
Tudi Vesna V. Godina meni, da to ni idealen način ravnanja in da se z odstranjevanjem frustracij, s katerimi se mora otrok soočiti, ter neprijetnosti, ki jo mora sam premagati, otroku dela medvedja usluga. Frustracija je namreč bistven del učenja in razvoja. Ko otrok naleti na oviro, jo premaga in pri tem doživi uspeh, krepi občutek lastne sposobnosti in samozavesti.
Če pa starši poskušajo odstraniti vsako oviro, mu odvzamejo to možnost. Podobno je pri pretiranem poveličevanju otroka. Če mu ves čas sporočamo, da je najboljši, najlepši in izjemen, tudi takrat, ko za takšno oceno ni realne podlage, lahko ustvarimo predstavo o sebi, ki je okolje ne bo potrjevalo. Ko otrok pozneje vstopi v širše socialno okolje in se sreča z drugačnimi odzivi, kot jih je bil vajen, lahko nastane velika razlika med njegovo realnostjo in tem, kako ga doživljajo drugi. Takšno soočenje pa je lahko vir resne stiske.
Težnja, da se iz otrokovega življenja odstrani vse, kar je neprijetno, ne vodi do svobode in samostojnosti, kot to nekateri radi poudarjajo. Ravno nasprotno. Producirajo se generacije ljudi, ki ne znajo delovati v skupnosti, kjer niso središče sveta. Morda se komu zdi absurdno, a ni nič neobičajnega, da starši danes pomagajo svojim potomcem dosegati petice. Potem pa ti mladi odrasli pridejo na fakulteto in ne razumejo, kaj berejo, kaj šele da bi o prebranem samostojno in kritično razmišljali, navaja strokovnjakinja na področju socialne antropologije, ki je do nedavnega poučevala na mariborski filozofski fakulteti. »To so mentalni invalidi,« sklene ostro, a realno.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
