Kolumna: Otrok potrebuje odraslega, ki zna postaviti mejo in ostati blizu
»Poslušati in upoštevati otrokove občutke nikakor ne pomeni, da mu prepustimo odločanje o vsem, ampak da ga spoštujemo kot ločeno bitje in ga ne dojemamo kot podaljšek sebe,« piše Ines Časar psihologinja in edukantka psihoanalitične psihoterapije.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes je marsikdo mnenja, da postavljanje mej otroka omejuje. Mnogi starši želijo svoje otroke obvarovati pred vsako frustracijo, saj zaradi lastnih bolečih izkušenj iz otroštva kaznovanje doživljajo kot nekaj travmatičnega. Tega ne moremo zanikati. Kaznovanje res lahko pusti hude rane, če je nehumano, ponižujoče in spodkopava otrokovo dostojanstvo. Otroci, ki so podvrženi takim zgodnjim odnosom, razvijejo manj varen stil navezanosti, v sebi nosijo več nepredelane jeze, naučeni vzorci doživljanja pa jih lahko spremljajo še dolgo v odraslost.
Otroci namreč ponotranjijo način, kako se starši odzivajo nanje, na njihove besede, držo, ton glasu in druga neverbalna sporočila, ter jih uporabijo kot temelj za razumevanje sebe, drugih in sveta okoli sebe. Zato je pomembno, da meje postavljamo s položaja pozitivne avtoritete, kar pomeni, da smo pri njih jasni in odločni, hkrati pa do otroka spoštljivi, čustveno dostopni in empatični.
Poslušati in upoštevati otrokove občutke nikakor ne pomeni, da mu prepustimo odločanje o vsem, ampak da ga spoštujemo kot ločeno bitje in ga ne dojemamo kot podaljšek sebe. Ob tem pa prevzemamo tudi odgovornost za stvari, ki jih otrok še ne zmore razumeti ali presoditi, kar včasih pomeni tudi, da se odločimo namesto njega. Na tak način se otrok uči svojih omejitev in moralnih ter etičnih razsežnosti sveta. Na neki točki spozna, da se je za delovanje medsebojnih odnosov treba prilagajati, s prevzemanjem posledic za svoje vedenje pa gradi odgovornost in občutek za druge.
Če mej ni, otrok sicer lahko na prvo žogo doživlja veliko svobode, vendar mu hkrati manjka jasen okvir, po katerem bi se ravnal. Poleg tega mu meje sporočajo, da je ob njem odrasli, ki zmore prevzeti odgovornost in poskrbeti zanj. Če otroku vsakič odstranimo frustracijo ali ugodimo njegovi želji, mu odvzamemo priložnost, da bi se učil čakanja, odpovedovanja in sprejemanja, da stvari niso vedno takšne, kot bi si želel. Otrok vsekakor potrebuje izkušnjo, da lahko naredi napako ali doživi neuspeh. Ob tem so starši otroku pomemben model in vzor.
Otrok namreč opazuje, kako starš pomirja sebe in kako se odziva, ko je sam v stiski. Ko otrok s pomočjo starša umiri neprijetnost, krepi svojo frustracijsko toleranco. Ta mu bo v odraslosti omogočila, da bo zdržal v stresnih situacijah in jih reševal konstruktivno. Do takrat pa moramo sprejeti, da se otroci ne bodo vedno vedli tako, kot si želimo. Če smo iskreni, tudi odrasli včasih težko zdržimo z lastno jezo, razočaranjem in nemočjo. Kako lahko potem to pričakujemo od otroka, katerega sposobnosti čustvenega uravnavanja se šele razvijajo?
Pomembno je, da otrok tudi takrat, ko starši zaradi njegovega neprimernega vedenja postavijo mejo ali določijo posledico, čuti, da je še vedno ljubljen, sprejet in vreden njihove ljubezni. Pri tem je bistveno, da je meja postavljena na spoštljiv način ter se nanaša na otrokovo vedenje, ne nanj kot osebo. Otrok se tako postopoma uči razlikovati med tem, kdo je, in tem, kako se vede. Posamezno »poredno« vedenje zato ne pomeni, da je slab, temveč da njegovo vedenje v nekem trenutku ni primerno.
Na ta način pridobiva pomembno izkušnjo, da napake niso katastrofa, da zaradi njih ni nič manj vreden ter da je lahko ljubljen in sprejet tudi takrat, ko ni »priden«. Kazni morajo zato biti sorazmerne otrokovemu vedenju, saj lahko pretirana kazen otroka prestraši, poruši njegov občutek varnosti ali pa ga nehote nauči, da bo svoje neprimerno vedenje naslednjič bolje skril. Pomembno je, da starši otroku jasno pojasnijo, kaj je storil narobe, zakaj je bila neka posledica potrebna in koliko časa bo trajala. Cilj je, da otrok razume povezavo med vedenjem in njegovimi posledicami. Poleg tega pa potrebuje še usmeritev, kako lahko podobno situacijo naslednjič reši primerneje.
Ne smemo se zgolj zapičiti v otrokovo neprimerno vedenje, temveč poskušajmo razumeti tudi potrebo, ki se za njim skriva. Neprimerno vedenje je pogosto način, s katerim otrok sporoča, da nekaj potrebuje. Morda mu primanjkuje občutka povezanosti s starši in ne pozna primernejšega načina, kako to izraziti. Čeprav je pozornost, ki jo prejme zaradi neprimernega vedenja, neprijetna, je zanj lahko še vedno boljša kot popolna odsotnost stika.
Prav zato otroci pogosto preizkušajo meje, saj ob tem preverjajo, ali »jih imajo starši še vedno radi« ter ali so dovolj zanesljivi, da jih bodo zmogli voditi in ohraniti občutek varnosti tudi takrat, ko jih preplavijo močna čustva. Kadar so meje nejasne ali nedosledne, kot je značilno za permisivno vzgojo, pa otrok ostane brez predvidljivega okvira, ki ga za zdrav čustveni razvoj nujno potrebuje. Otroci pri vzgoji vsekakor potrebujejo našo usmeritev in meje za zdrav psihološki razvoj. Je pa ob tem pomembno, kako jih postavimo in kakšen odnos z otrokom ob njih gradimo. To pa od staršev zahteva veliko energije. Zato je pomembno, da poskrbijo tudi zase in krepijo lastne vire moči, saj bodo le tako lahko ob otroku ostali prisotni in čustveno dostopni tudi takrat, ko je težko.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
