Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Se še spomnite, kako smo v času epidemije pogrešali možnost, da bi šli na kakšen koncert, v kino, gledališče, kamor koli, kjer se kaj dogaja in kjer bi bili med ljudmi? Delali smo vse mogoče – po spletu predvajali koncerte, peli iz domačih naslanjačev, galerije in muzeji po vsem svetu so omogočili virtualne oglede razstav in še kaj bi se našlo. Vse za to, da bi ostali »živi« v tistem brutalno omejenem svetu.

Najbolj od vsega mi je v spominu ostal tako imenovani prvi lockdown, ko je virus najbolj kosil po Italiji. Kljub težkim časom, ko nismo vedeli, kaj vse nas še čaka, so Italijani začeli peti in igrati na svojih balkonih in na ta način drug drugemu dajali upanje, da bo še vse dobro. Ljudi je takrat povezala glasba in morda smo se prav v tistih mesecih najbolj zavedali, kako zelo potrebujemo kulturo, nekaj, kar je več od vsakdanje rutine in dela.

Pixabay

Danes je od epidemije minilo že nekaj let, a ostale so številne posledice – žal mnoge negativne. Zanimanje za kulturo v splošni populaciji je spet upadlo, vsaj za tisto, ki zahteva malo več umskega napora. Nasprotno so v porastu lahke vsebine (milo rečeno), ki od gledalca ne zahtevajo popolnoma nič, ker tudi nimajo nič pametnega ponuditi.

Če spremljaš medije, hočeš nočeš naletiš tudi na to, kaj vse se trenutno snema. Že z bežnim preletom naslovov člankov lahko ugotoviš, da so resničnostni šovi presegli vse meje dobrega okusa, saj se v njih daje pozornost osebkom, ki ne znajo drugega kot delati dramo, vse to za samopromocijo oziroma za to, da bodo po koncu šovov »znani Slovenci« ali »vplivneži«. Svet se danes pač vrti okrog številk – vse, kar šteje, so kliki.

Freepik

Za klike pa je pomembna fasada – tisto, kar kažemo svetu, tisto, kar želimo, da si drugi mislijo o nas. Tako se je začel pojavljati zanimiv trend, za zdaj predvsem v tujini in pri mladih moških, ki se imenuje performativno branje. Gre za to, da posamezniki v javnosti berejo knjige, po možnosti kakšne res težke klasike, kot je Vojna in mir, da bi bili videti pametno – tudi če jih vsebina knjige ne zanima in tudi če v resnici sploh ne berejo.

To ni dobra promocija branja, je le še ena v vrsti zablod, ki jih ustvarja ta ponoreli kapitalistični svet. Za lastno promocijo smo očitno sposobni zlorabiti celo knjige. Ob slovenskem kulturnem prazniku zato le skromna želja – da bi bilo več resničnega branja in več zdrave pameti.