Duševne stiske mladih: Zakaj pomoč poiščejo šele, ko je prepozno?
Mladostniki se danes soočajo s številnimi pritiski – od šolskih obveznosti in pričakovanj okolice do vpliva družbenih omrežij in nenehnega pretoka informacij.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Duševne stiske otrok in mladostnikov niso več tema, o kateri bi govorili le strokovnjaki. O njih govorijo v šolah, starši, zdravstveni delavci, socialne službe in tudi mladi sami. Kljub temu pa se je pomembno vprašati, zakaj toliko otrok in mladostnikov še vedno trpi v tišini. Na prvi pogled bi lahko rekli, da s tem mladostniki izražajo samostojnost, v resnici pa pogosto skrivajo v sebi nekaj drugega, in sicer strah, sram, negotovost in občutek, da njihove težave niso dovolj pomembne, da bi o njih govorili.
Čeprav o duševnem zdravju mladih v zadnjih letih govorimo več kot kadar koli prej, številni otroci in mladostniki še vedno ostajajo sami s svojimi stiskami. Ne zato, ker pomoči ne bi bilo. Ne zato, ker ne bi obstajali svetovalci, psihologi, socialni delavci, učitelji, starši ali telefonske linije za pomoč. Temveč zato, ker je prvi korak pogosto najtežji.
»Po mojem mnenju je problem predvsem to, da mladi sploh ne spregovorimo o svojih stiskah oziroma težavah. Tudi v krogu ljudi, za katere mislimo, da se ob njih počutimo varno, še vedno ne najdemo tistega pravega glasu v sebi, da bi sploh kaj povedali,« je iskreno povedal dijak, ki je sodeloval na nedavnem strokovnem posvetu Centra za socialno delo (CSD) Pomurje v Gledališču Park. Dodal je še, da se mladostniki svojih težav velikokrat tudi sramujejo.
Dijaki so hkrati izpostavili še eno možno težavo, to so družbena omrežja. Čeprav odrasli pogosto opozarjajo predvsem na vpliv popolnih fotografij in idealiziranega videza, mladi opozarjajo, da problem sega precej globlje. »Vsi vemo, da družbena omrežja zbijajo našo samopodobo. Ampak težava niso samo fotografije.
Težava so tudi lažne novice in vse informacije, ki jih spremljamo vsak dan,« tako mladostniki o ogromni količini informacij. »Če vsak dan spremljamo vojne, politične krize in druge slabe novice, to vpliva na nas. Postanemo anksiozni,« so nadaljevali ter opozorili tudi na to, kar pogosto ostaja spregledano. »Na internetu je zelo normalizirano samopoškodovanje, alkoholizem in droge. Tolikokrat to vidimo, da se nam začne zdeti normalno.«
Sicer pa na družbena omrežja lahko gledamo tudi z druge perspektive. Mladi so danes bolj povezani kot kadar koli prej. Nenehno komunicirajo, si izmenjujejo fotografije, videoposnetke in sporočila. Naprav pa vseeno ne izkoristijo kot način za komuniciranje, da bi se zaupali drug drugemu.
Stiske mladostnikov, ki jih odrasli pogosto preslišijo
Odrasli pogosto domnevajo, da bo otrok ali mladostnik povedal, če bi ga nekaj močno obremenjevalo. Vendar, kot so na strokovnem posvetu povedali strokovnjaki, praksa kaže drugače. Andreja Kornhauser iz CSD Pomurje je izpostavila, da večina otrok svojih stisk ne izraža neposredno. Še posebej ne takrat, ko jih je strah odziva okolice.
»Mislimo si, da je to nekaj brezveznega. Mislimo si, da lahko svojo težavo sami popravimo in si govorimo: 'Bom že uredil',« je pojasnil eden od dijakov. Ena od dijakinj pa je izpostavila, da mladi prepozno poiščejo pomoč. »Najtežje je to, da ne poiščemo pomoči takrat, ko še ni tako hudo. Ko je res kritično, nas nekaj prisili, da končno nekomu povemo. Takrat pa včasih že dolgo nosimo vse to v sebi,« je dodala. Mnogi mladi svoje težave primerjajo s težavami drugih. Če nekdo drug doživlja težke stvari, na primer nasilje, revščino ali izgubo bližnjega, se jim njihove skrbi zdijo nepomembne.
Vendar, kot je opozorila Kornhauserjeva, nobena stiska ni tekmovanje. »Ne obstaja lestvica, po kateri bi merili, katera bolečina je dovolj velika za pomoč in katera ne. Vsaka stiska si zasluži pozornost.«
Kornhauserjeva pri svojem delu dnevno obiskuje družine, ki se soočajo z različnimi življenjskimi težavami. Med njimi so socialna izključenost, nasilje, zanemarjanje otrok, duševne stiske in porušeni družinski odnosi. Po njenih besedah otroci pogosto povedo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. »Otroci svojih stisk ne sporočajo vedno neposredno. Sporočajo jih prek vedenja, igre, risb, telesnih izrazov. Zato smo zelo pozorni na to, kaj nam otrok s svojim vedenjem sporoča,« pojasnjuje socialna delavka, ki dodaja, da strokovni delavci veliko pozornosti namenjajo neverbalni komunikaciji. »Ko zaključimo obisk pri družini, se pogosto vprašamo, kaj nam je otrok s svojim vedenjem skušal povedati.«
Kot pove, nekateri otroci postanejo agresivni, drugi se popolnoma umaknejo vase, nekateri imajo težave v šoli, drugi ne morejo spati ali izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih prej veselile. »Vse to so lahko znaki, da otrok nosi breme, ki ga sam ne zmore več obvladovati.«
Kornhauserjeva je delila tudi svojo izkušnjo s poklicne poti, ki jo je začela v kriznem centru za mlade v Murski Soboti. Vsak dan se je srečevala z desetletno deklico, z njo je aktivno delala, ji pomagala pri šolskih obveznostih in preživljanju časa. »Ta desetletnica se je nekega dne med igro odločila, da spregovori o nasilju, ki ga je izvajal oče predvsem nad materjo ter tudi nad njo in bratom,« tako Kornhauserjeva, ki je v situaciji poskusila ostati mirna in jo poslušati, ji dati prostor, da to dá iz sebe. Ko pogleda nazaj, je po njenih besedah deklica že uporabljala strategije preživetja, obenem pa je pri desetih letih prevzela veliko odgovornost nase, da bi zaščitila mamo in bratca. »In to, da si za otroka tam, da ga slišiš in da mu poskušaš vsaj malo olajšati breme, ki ga nosi, je že veliko,« tako o eni od izkušenj Kornhauserjeva.
Svet popolnosti
Na dogodku so izpostavili tudi vprašanje, kaj mladostnike najbolj obremenjuje. Veliko jih je odgovorilo, da se pogosto od njih pričakuje veliko. Pravzaprav veliko in to popolno. »Zdi se mi pomembno, da se starši zavedajo, da živimo v drugačni družbi, kot so oni. Mi smo pod nenehnimi pričakovanji in vse, kar se pričakuje od nas, mora biti popolno. Vse ocene, vse dejavnosti,« tako dijakinja, ki je izpostavila pričakovanja staršev, učiteljev, družbe. Dodala je še, da imajo tudi svoja pričakovanja. »Postavljamo si meje, koliko bomo zdržali. Če jih ne postavimo, pa lahko izgorimo.«
Dijaki so izpostavili, da si želijo predvsem posluha in razumevanja. Predvsem pa nočejo slišati, da njihove težave niso težave in da še ne vedo, koliko in kakšne težave jih še čakajo v življenju. »Velikokrat slišimo: 'Počakaj, da boš odrasel. Potem boš videl, kaj so prave težave',« tako eden od dijakov, ki doda, da v tistem trenutku slišijo nekaj drugega. Slišijo, da njihova stiska ni pomembna, da pretiravajo, da jih odrasli ne razumejo.
Sicer pa mladostniki potrebujejo občutek, da jih nekdo sliši. »Pomembno je, da dobimo občutek, da nas ne bodo izdali. Da informacije ne bodo potovale naprej. Da imamo pri njih neko zavetje,« izpostavi dijakinja.
Še pomembnejše pa je, da se odrasli zanimajo za njihovo življenje tudi takrat, ko ni težav. »Pomembno je, da vprašajo tudi sami. Da jih zanima, kako smo, kaj se nam dogaja v šoli in življenju.«
Mladostniki pogosto poudarjajo, da si želijo več pristnega zanimanja in manj hitrih sodb. »Mislim, da jim ni treba vedno iskati neke rešitve. Včasih potrebujemo samo to, da nas razumejo in da so tam za nas,« tako dijak, ki je izpostavil tudi, da noče, da se težave spremenijo v učno uro. »Če pogledam svoje starše, so delali enake stvari kot jaz. Odraščamo in se zavedamo, da se stvari zgodijo. Med njimi se zgodijo tudi napake, ki jih je v življenju treba iskusiti,« tako dijak.
Policija ni samo organ za kaznovanje
Policisti zaznavajo primere ogroženosti otrok in mladostnikov na več načinov. Kot je povedal Primož Podbelšek iz Generalne policijske uprave, največkrat prejmejo prijave od žrtve, staršev, šole, centrov za socialno delo in zdravstvenih delavcev. »Pomemben del so tudi anonimne prijave in prijave, ki jih prejmemo z družbenih omrežij. Nekaj zaznav pa prejmemo policisti tudi pri samem delu. Ko denimo policist na šoli izvaja preventivno dejavnost, je možno, da se mu žrtev zaupa kar tam,« tako Podbelšek o primerih in doda, da sta najpomembnejši pri nadaljnji obravnavi varnost in dobrobit žrtve.
Nadaljuje, da je pomembna tudi ustrezna komunikacija, predvsem pa je pomembno, da se s postopkom žrtvi ne povzroči dodatne stiske. Prav zato se žrtve ne sprašuje večkrat o dogodku. »Kadar žrtev govori o nekem dejanju, dogodku, ki se je zgodil, ga vedno znova podoživi. Zato je pomembna ustrezna komunikacija,« tako Podbelšek.
Velikokrat pa se policistom zgodi, da žrtve ne želijo podati prijave. Kot je povedal, so razlogi za to različni. Lahko je to strah, občutek nemoči – na eni strani je žrtev v primežu storilca, na drugi strani jo je strah posledic.
Ko mladi slišijo besedo policija, pogosto pomislijo na kazni in prekrške. V kolikor gre za kaznivo dejanje z elementi nasilja zoper življenje in telo ter zoper spolno nedotakljivost, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, pa je policija dolžna ukrepati. Hkrati pa vse, ki zaznajo kakršno koli nasilje, pozivajo, da to prijavijo policiji.
Podbelšek je poudaril še eno pomembno stvar, in sicer da nikoli ne obljubljamo nečesa, za kar vemo, da se ne bo zgodilo. »Če otroku ustvarimo lažna pričakovanja, izgubimo njegovo zaupanje.«
Podbelšek je dejal, da si želi, da ljudje razumejo, da je področje delovanja policistov široko. »Policija ni samo tista, ki pride in napiše kazen. Policija je v prvi vrsti servis za občane za zagotavljanje njihove varnosti, da pomaga ljudem, ko se znajdejo v stiski ali so žrtve nasilja,« je dejal Podbelšek.
Pomembno je, da vsaka oseba, ki se znajde v stiski, najde nekoga, ki jo bo slišal, je ne bo obsojal in ji bo sčasoma pomagal. Če posumimo, da je nekdo v težavah, se ne obrnimo stran, saj smo morda ravno mi tisti, ki bomo nekomu rešilna bilka.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
