V premislek: Ko misliš, da si videl že vse ...
Ko misliš, da si v slovenski politiki videl že vse, ugotoviš, da prejšnja afera sploh ni bila vrhunec. Bila je le napovednik za naslednjo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slovenska politika ima poseben talent. Ko si prepričan, da je dosegla dno, ugotoviš, da je nekdo zmogel priti še raven nižje. Tokrat so glavni akterji Boris Mijić, Rok Snežič, podjetje Klukec in odzivi, ki so sledili. Če bi takšen scenarij ponudili scenaristom serije House of Cards, bi ga morda zavrnili kot pretiranega. V Sloveniji pa je tudi najbolj neverjetna zgodba lahko povsem običajen torek.
Mijić je podjetje z dolgovi do države in nekdanjih zaposlenih podaril človeku, ki ga javnost pozna kot mojstra davčnih utaj. Ta podjetje preimenuje v Klukec, med dejavnosti pa vpiše rejo kamel. Vse skupaj naj bi bila šala. Satira. Provokacija. A prav tu se šala konča.
Najbolj zgovorno v tej zgodbi ni dogajanje okoli podjetja, ampak njegovo novo ime. Kljukec pomeni naivneža, tepčka, nekoga, ki ga je mogoče zlahka preslepiti. Zato ime nikakor ni naključje, ampak se bere kot sporočilo javnosti: »Poglejte, kako daleč lahko gremo, pa se ne bo zgodilo nič.«
Ne podjetje. Ne preimenovanje. Ne kamele. Najbolj bode v oči občutek, da se nekdo iz javnosti preprosto norčuje. Kot da niti navidezna resnost ni več potrebna, ker posledic tako ali tako ne bo. Če je bila nekoč politika vsaj navzven prisiljena ohranjati resnost, danes očitno zadošča že cinizem. Dovolj je provokacija. Če sproži zgražanje, toliko bolje – tudi to je publiciteta.
Nato pride še politični odziv Stevanoviča. Namesto takojšnje zahteve po odstopu dobimo »žnjavljenje«. Jasno je, da gre za politično računico. Odstop poslanca pred 10. oktobrom ne bi pomenil le praznega sedeža v državnem zboru. Sprožil bi nadomestne volitve v celotni osmi volilni enoti – od Ptuja, Ormoža in Ljutomera do Murske Sobote, Lendave, Lenarta in Gornje Radgone. To ne bi bila več zgolj formalnost, temveč politični lakmusov papir, ki bi pokazal, kako volivci danes gledajo na Stevanovičevo stranko in njeno ravnanje. Morda prav zato namesto jasne zahteve po politični odgovornosti poslušamo predvsem razlage.
Politika pri nas očitno ne pozna več načela politične odgovornosti, ampak načelo politične uporabnosti. Če je odstop koristen, ga zahtevamo. Če je tvegan, ga razložimo. Če ga ni mogoče razložiti, počakamo, da javnost dobi novo afero.
Ljudje zato nismo več ogorčeni, ampak utrujeni. Ko podjetje z dolgovi prevzame človek, ki ga javnost že leta povezuje z davčnimi zgodbami, nato pa registrira absurdno dejavnost, se sploh ne vprašam več: »Kako je to mogoče?« Prva misel je: »Kaj bo naslednji teden?«
To je največja zmaga politike afer. Ne to, da jih ustvarja, ampak da nas je navadila, da jih sprejemamo kot nekaj običajnega. Da vsako novo zgodbo izpodrine še bolj absurdna. Torej ko misliš, da si v slovenski politiki videl že vse, ugotoviš, da prejšnja afera sploh ni bila vrhunec. Bila je le napovednik za naslednjo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
