V premislek: Preslišani ostanejo tisti, ki so vajeni potrpeti
In prav ti pogosto ostanejo tam, kjer pač so. Nevidni in preslišani.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko poslušaš zgodbe ljudi, ki doma skrbijo za bolne starše, partnerje ali sorodnike, hitro spoznaš, kako težko breme je to. Večina, če izhajam iz sebe, verjetno sploh ne razmišlja o zakonih. Ne spremljajo sprememb zakonodaje in ne preračunavajo, kaj jim pripada. Njihova glavna misel je predvsem, kako iz dneva v dan poskrbeti za človeka, ki jih potrebuje. Nekoga umiti, mu skuhati kosilo, ga dvigniti iz postelje, ponoči večkrat vstati in preveriti, ali je vse v redu. To je življenje, ki ga večina ne pozna, dokler se sami ne znajdejo v njem. In prav zato so razočaranja ob dolgotrajnih postopkih toliko večja. Ljudje dobijo občutek, da morajo svojo stisko vedno znova dokazovati sistemu, namesto da bi jim ta stal ob strani. Žalostno.
Po drugi strani pa je treba priznati tudi nekaj, česar marsikdo ne želi slišati: vsaka nova pravica prinese tudi poskuse izkoriščanja. Tudi pri dolgotrajni oskrbi in drugih socialnih pravicah se pojavljajo posamezniki, ki v sistemu najprej vidijo možnost dodatnega prihodka, šele nato pomoč bližnjemu. In pogosto so prav ti najglasnejši – najbolj vztrajni pri pritiskih, najbolj prisotni v javnosti in najbolj vešči iskanja poti skozi birokratske mline. Prav zaradi takšnih primerov postajajo institucije verjetno vse bolj previdne.
Toda resnična težava nastane takrat, ko zaradi strahu pred zlorabami največjo ceno plačajo tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo. Tisti najbolj tihi, ki ne znajo pritiskati, ne »kričijo na ves glas« in ne grozijo z odvetniki. Ljudje, ki živijo nekje »bogu za hrbtom«, imajo svoj vrt, morda še kakšno kravo in si – čeprav z berglo – še vedno nasekajo drva, ker drugače preprosto ne gre. Ljudje, vajeni potrpeti, ki za pomoč prosijo šele takrat, ko res ne zmorejo več. In prav ti pogosto ostanejo tam, kjer pač so. Nevidni in preslišani.
V takšnih zgodbah se pokaže največja slabost sistema. Ne toliko v zakonih in pravilnikih, ampak v tem, kako težko je včasih ločiti resnično stisko od pričakovanj, ki jih ljudje povežejo z novimi pravicami. Nekateri v dolgotrajni oskrbi res iščejo predvsem pomoč za bližnjega, drugi pa v njej vidijo tudi možnost dodatnega prihodka.
Zato se zdi, da je največji izziv dolgotrajne oskrbe prav iskanje ravnovesja. Sistem mora znati preprečevati zlorabe, a pri tem ne sme izgubiti občutka za človeka in za resnične življenjske situacije. Ker če bo država v vsakem prosilcu najprej videla potencialno zlorabo sistema, bodo tisti najbolj tihi in najbolj utrujeni ljudje še naprej ostajali sami.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.